Razstava “boj za slovenscino”

21. 5. – 2. 7. 2019, Filozofska fakulteta Ljubljana

ZADNJIH 40 LET SO BRANIKI IN GONILNA SILA DIGITALIZACIJE SLOVENSKEGA JEZIKA ZANESENJAKI IN PROSTOVOLJSKA DRUŠTVA.

Tako kot v devetnajstem stoletju 

Spet smo tik po neki “industrijski” revoluciji, ki je docela pretresla družbo in vtkala nove tehnologije v vse pore njenega obstoja še preden se je le-ta uspela prilagoditi. 

Ko so hišni računalniki sredi osemdesetih let preko gorskih prelazov našli pot v vsako dnevno sobo je bil eden prvih reakcijskih vzgibov domačih uporabnikov pisanje programov v slovenščini in njihovo razširjanje med somišljeniki. Tu gre za zasledovanje naslade nad dejstvom, da lahko stroj govori tudi “moj jezik”. Potem so zanesenjaki začeli izdajati računalniške revije, namenske medije za artikulacijo novega pojava v domačem jeziku. Naslednji korak je bila izdelava tipkovnice s šumniki. Ker tiskalniki teh znakov niso podpirali, so si posamezniki za izziv vzeli tudi to. Táko je bilo veselje do digitalne slovenščine. 

1986 Primož Jakopin je napisal urejevalnik besedil Ines, po katerem je podjetje Tipro takrat poimenovalo čisto pravo slovensko tipkovnico. Da smo lahko tiskali s šumniki je moral Jonas iz matričnega tiskalnika izpuliti možgane (mikročip), jih reprogramirati (shekati), in jih vtakniti nazaj. Za vsak tiskalnik posebej. Razvila se je cela industrija domačih zanesenjakov – t.i. privatnikov – , ki so preko malih oglasov proti plačilu poskrbeli, da je generacija samozavestno vstopila v novo tehnološko dobo. 

1992 začne izhajati revija Joker. Na prvi pogled le še ena adolescentska zbirka zgodb o igrah in mašinah, ki pa je za svoje ključno poslanstvo in uredniško politiko izbrala tudi skrb za jezik. Dve generaciji gikov sta odrasli med prebiranjem ene bolj sočnih in kreativnih proz devetdesetih. Sneti, Febo in Quattro so osebno odgovorni za kravžljanje naših lingvističnih nevronov s tlačenkami, natlačenkami in drugimi cvetkami sočnih devetdesetih. 

1995 tehnološki revoluciji prinese preskok biblijskih razsežnosti – Microsoft po vsem svetu financira prevajanje novega operacijskega sistema Windows 95 v lokalne jezike. Da bi dosegli ta cilj, so morali prevajalci izumiti ikonsko terminologijo, ki je spremenila domove slehernikov. Prišli smo v leto nič sodobne informacijske kulture. 

1995 izide tudi prva različica sistema Linux, ki je podžgal odprtokodno gibanje. V Sloveniji so bili nosilci člani društva Lugos. Njihovo glavno poslanstvo je bilo računalniško izobraževanje v domačem jeziku in prevajanje prostega programja. Z izrecnim namenom, da bi Slovenci imeli možnost uporabljati najsodobnejše programe v slovenščini, je vojska prostovoljnih prevajalcev v mali podalpski jezik vpeljevala prebojne pojme, ki jih prej še nihče ni poznal. 

2001 nastane Wikipedia, prva prosta enciklopedija. Kmalu zatem tudi slovenska, ponovno na pobudo društva zanesenjakov. S polnim zavedanjem in v spomin na društva enciklopedistov vzdržujejo slovensko Wikipedijo, ki je bila med prvimi lokaliziranimi in nekaj let po velikosti med večjimi. 

A prihodnost žal ni tako svetla kot preteklost 

Danes slovenščina v globaliziranem svetu nazaduje, ker je dela in odgovornosti enostavno preveč, da bi ga zanesenjaki lahko zdržali. Potrošniki vsakodnevno opažamo, da slovenščina ni več prvorazredni državljan sveta: Amazon Kindle ne podpira knjig v slovenščini, Apple telefon zna hrvaško ne pa slovensko. 

Z Unicode, mednarodnim univerzalnim standardom za stavljenje vseh znakov, ki so kadarkoli obstajali v kateremkoli jeziku, danes, leta 2019, ne moremo natisniti Prešernovih Poezij, ker nihče ni izpolnil formularja za vpis metelčice in danjčice v standard. Zato bomo letos to opravili v društvu Računalniški muzej v sodelovanju za dr. Primožem Jakopinom. 

Kaj pa boste naredili vi? 

Avtorji razstave: Boštjan Špetič, Borut Kumperščak, Mateja Pucihar Baebler (kustosinja), Mitja V. Iskrić, Gaja Zornada, Marko Štamcar, Artur Švarc, Dare Hriberšek

Oblikovanje: Vesna Krebs

Zahvale: IOLAR, Aaron Marko, Jaka Stele, Primož Jakopin, Miran Hladnik, Peter Scherber, Miha Mazzini, LordFebo, Sergej Hvala, Damjan Popič, David Pahor, Borut Rismal, Milan Čelan (Tipro)

INES & Ines

Osemdeseta leta 20. stoletja so bila leta, ko so računalniki prestopili pragove inštitutov, univerz in večjih podjetij ter se v velikem številu “naselili” v domove. Osebni računalnik postane vsakdanjik premnogih dnevnih sob tudi pri nas. Eden takih je bil ZX Spectrum (1982) podjetja Sinclair. To podjetje je že pred tem izdelalo zelo popularna ZX80 in  ZX81.

Zaradi svoje cene (v Angliji so ga prodajali po 125 funtov, tistega z 48kB spomina pa 175 funtov) je bil ZX Spectrum dostopen širokemu krogu računalniških zanesenjakov. Tudi našim! Njegove mere so bile kot nalašč za skrivanje v različnih skritih kotičkih avtomobilov z jugoslovanskimi tablicami pred mejami naše bivše domovine. Sredi leta 1984 so pri računalniški reviji Moj Mikro celo ocenili, da jih je samo v Ljubljani že nekaj 1.000 (!). Večina ga je uporabljala za igranje igric, ki jih je bilo iz meseca v mesec vedno več na voljo. Se je pa volja domačih spremenila v slabo voljo, saj so zamudili marsikateri TV Dnevnik. Edini televizor v hiši je zasedel mulc in še nekaj njegovih prijateljev.

Nekateri uporabniki ZX Spectruma so prepoznali možnost, da zanj sami napišejo uporabne programe ali celo igrice. Če program, ki si ga imel, ni zadostoval tvojim potrebam, si pač napisal novega.

Sistem INES

Eden izmed takih zanesenjakov je bil tudi Primož Jakopin, ki je že v študentskih letih odkril željo po pisanju računalniških  programov. V svoji karieri je napisal IBIS (Integralni bolnišnični informacijski sistem), BIOS (BioMedicina Slovenica), urejevalnike BESS (Basic Editor for the Sinclair Spectrum, 1983), TESS (Text Editor for the Sinclair Spectrum, 1983), INES (INformation Editing System, 1983), EVE (EVent Editor, 1986) in STEVE (ST EVent Editor for Atari ST, 1986). In zakaj se je lotil ravno pisanja urejevalnikov? Jakopin pravi, da zato, ker na tržišču ni bilo nobenega pametnega. A dodaja, da je potreboval jezik, s katerim bi lahko podatke z makro ukazi premetaval in urejal.

Sistem INES je imel poleg urejevalnika besedil (kot njegova predhodnika) še možnost vodenja manjših podatkovnih zbirk, možnost vključevanja slik v besedila in besednih analiz. Urejevalnik besedil je imel celo možnost izbire šumnikov. Uporabnik pa je svoje besedila lahko natisnil v 8 različnih pisavah. Z INES ste lahko naredili seznam vseh besed enega besedila, jih uredili, izračunali kako pogosto se v besedilu pojavlja ena beseda, poiskali najdaljšo med njimi, itd. Nadebudnim pesnikom je najbolj prišel ukaz obrat (O). Z njim so lahko besede najprej ilinrbo, jih razporedili po abecednem vrstnem redu in nato z ukazom obrat ponovno obrnili v pravo smer. Dobili so spisek besed, ki so bile abecedno urejene po končnihi črkah in ne začetnih, kot smo največkrat navajeni. Iskanjem prave rime je bilo na ta način enostavnejše. Zelo uporaben ukaz je bil tudi ukaz N. Ta je omogočil, da je v dopis, ki je bil namenjen večjemu številu naslovnikov, dodal podatke o naslovnikih ter izpisal za vsakega naslovnika svoj dopis. Vzorec dopisa in seznam naslovnikov sta se nahajala v isti datoteki. 

INES je bil resnično uporaben sistem, kar so spoznali tudi v tujini, predvsem v Nemčiji. Tam so prodali okoli 400 izvodov. 

Tipkovnica Ines

Dostopna cena ZX Spectruma za končnega uporabnika je bila za podjetje Sinclair zelo pomembna, temu cilju se je prilagodila tudi tipkovnica. Gumijaste tipke so sicer postale zaščitni znak tega računalnika, za uporabnika, ki je uporabljal Spectrum za pisanje računalniških programov, pa prava nočna mora. Radirke pač služijo drugemu namenu.

Tipkovnica Ines je želela zahtevnejšim uporabnikom mavrice prihraniti kakšen siv las. Ime tipkovnice je nastal v dogovoru s Primožem Jakopinom, saj so jo prodajali skupaj z njegovim urejevalnikom INES. Izdelovali so jo na Inštitut za elektroniko in vakumsko tehniko, idejno zasnovo zanjo pa je dal Sašo Albert. Prototip je bil na voljo konec leta 1984, končna verzija pa je bila kupcem na voljo v začetku leta 1985 (sicer so na dobavo morali čakati kar en mesec). Vsekakro je bilo vredno počakati. Tipkovnica se je že po izgledu kosala s svojimi tujimi konkurenti. Napisi na tipkah so bili gravirani, z numerično tipkovnico so se izvršili ukazi sistema INES, obstajale so tudi že tipke za č, š in ž. Na zadnji strani so se nahajali priključki za monitor, TV, kasetofon, itd. In kako se je Ines priključila na ZX Spectrum? Takšno je razmišljanje iz tega stoletja. V prejšnjem pa je moram biti uporabnik malce bolj vešč – v tipkovnico je sam vgradil računalnik. 

Tudi ta zgodba je doživela uspeh v tujini, saj so jo prodajali na italijanskem, avstrijskem in nemškem trgu.

OKNA 95

Devetdeseta pomenijo sodelovanje in prilagajanje globalne revolucije: Microsoft Slovenija leta 1995 izvede prvi celovit prevod kateregakoli operacijskega sistema. Okna 95 postanejo najširše uporabljan operacijski sistem glavnega vala informatizacije z neizmernim vplivom na sodobni jezik.

ORAČA LEDINE NAŠEGA IT IZRAZOSLOVJA

Prevajanje programske opreme v slovenščino se je zaradi zanesenjakov in prostovoljcev začelo že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. A vendarle veljajo nekoliko poznejši prevodi nekaterih Microsoftovih izdelkov za nekakšno botro današnje IT terminologije. Pogovarjali smo se z Davidom Pahorjem in Simonom Bratino, ki sta bila v tistih legendarnih časih pred četrt stoletja v prvi postavi profesionalnih lokalizatorjev iz podjetja Atlantis, danes Iolarja.

Od kje sploh je prišla ideja za prevajanje programskih izdelkov? Je bila to ljubezen do jezika ali se je preprosto pojavila potreba na trgu?

Združila se je ljubezen do jezika in potrebe tedaj največjega svetovnega ponudnika programske opreme Microsofta, kjer so pravilno ocenili prednosti, ki jim jih lahko prinesejo prevodi njihovih ključnih izdelkov v slovenščino. Vse se je začelo v našem tedanjem podjetju Atlantis Publishing, ki je bilo Microsoftov partner in distributer za našo regijo. Direktor Borut Rismal je – kot vedno – pravilno videl stvari, ki jih nihče drugi ni znal videti in je uspel prepričati Microsoft, da je to prava pot. Tudi zato, ker je takrat pri nas s svojimi lokaliziranimi izdelki, zlasti v državno upravo, zelo odločno prodiral IBM. 

Microsoft je tedaj imel svoj center za lokalizacijo v Dublinu in ti ljudje so potem prišli na obisk, v nekakšno izvidnico. Pri nas so videli, da Atlantis ima kader za take projekte, saj smo bili sistemski integratorji, poleg tega smo jim pokazali, kako smo, že pred uradnim prevodom napravili neuradno lokalizacijo aplikacije Word 6.0. Word se je namreč dalo precej preprosto jezikovno prilagajati. 

Začelo se je torej s prevodom Worda?

Da, tedaj je bil naš namen da pokažemo, da se to da napraviti. Šlo je namreč pretežno za inženirsko in nekoliko manj za prevajalsko delo. Tako da se je pojavljalo precej vprašanj. Word je bil aplikacija znotraj operacijskega sistema, ki si je od tam sposojala določene dele uporabniškega vmesnika, skratka, ni bilo tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. Zadevo smo končali konec decembra 1994 in Microsoft je prevod Worda nekaj pozneje tudi objavil. S tem se je vzpostavila naša infrastruktura in, kar je še pomembneje, vzpostavil se je odnos z Microsoftom. Prepričali smo jih, da smo te stvari sposobni napraviti brezhibno. Zato niti ni bilo vprašanje, koga bodo izbrali za naprej. 

Treba je vedeti, da se je to dogajalo leta 1993, v času, ko še ni bilo slovenske podružnice, ta se je s komaj tremi zaposlenimi formirala kako leto kasneje in se takoj dejavno vključila v naše delo. Prvi izdelek, ki smo ga lokalizirali preko njih, pa so bila potem Okna 95 in pozneje tudi Office. 

Slovenščina je bila tedaj najmanjši svetovni jezik v katerega so bila Okna prevedena.

Da. Pozneje so se seveda pridružili še kaki bolj butični jeziki, ampak slovenščina je bila tedaj posebnost.

Kako sploh tako prevajanje videti v praksi? So kaka orodja ali se je treba peš sprehajati po sistemu in iskati tekste za prevod?

Seveda je Microsoft imel orodja za lokalizacijo, to so programi, ki izluščijo prevedljivo besedilo uporabniškega vmesnika, da se ga potem prevede. Ta orodja so bila že toliko napredna, da so imela povezavo s črkovalnikom, ki ga je tedaj prispeval prav tako slovenski Amebis. 

Ste pa verjetno morali vzpostaviti neka načela, neke smernice, kakšni naj ti prevodi bodo? 

To je bila stvar dveh ravni, prva je projektno vodenje, ki je moralo biti natančno v vsebinskih in časovnih okvirih pogodbenih zavez, ki smo jih sklenili z naročnikom, torej Microsoftom.  Druga raven pa je bila strokovno terminološko-prevajalsko delo, ki pa se je srečevalo s povsem drugimi dilemami, kot samo vodenje vsega skupaj.  

So kaki, danes povsem vsakdanji izrazi, ki so se rodili tekom teh projektov? 

Seveda. Eden od njih je denimo splet, današnji izraz za internet. Takrat smo se kar precej pogovarjali o alternativah, glavna je bila denimo veb, kot poslovenjeni »web«, a na koncu je vendarle zmagal splet, ki se je, kot vidimo, tudi prijel. Zanimiv je recimo še »mestodržec«, ki naj bi postal ustreznica za »placeholder« v Wordu, ampak smo se potem premislili. Zagon računalnika, torej »boot«, pa smo nekaj časa želeli poimenovati obuvanje. Ker v resnici gre za neko pripravo na neko opravilo, v prenesenem pomenu se računalnik takrat na nek način obuje. No, tudi tega smo opustili.

So pri tem sodelovali tudi jezikovni strokovnjaki?

Seveda, v prvi vrsti je treba omeniti Janeza Gradišnika, slovenskega pisatelja in prevajalca, ter Petra Weissa s SAZU, poleg pa so bili še številni drugi jezikoslovci in prevajalci. Na nek način tudi David, ki sicer ni jezikoslovec, ampak je znan kot računalnikar z izrazito afiniteto za slovenščino.

Kako dolgo pa taka lokalizacija traja? Mislim, da nihče nima prav dobre predstave za koliko teksta gre pri tem?

Odvisno o čem govorimo? O Wordu, Officeu ali Oknih? Gre pa kar lepo za raven poštene knjige. Treba je vedeti, da si tedaj že poleg Worda dobil posebno knjižico, ki se je posebej oblikovala in natisnila. Pri samih programih pa besed ni veliko, je pa bila denimo izjemno obsežna pomoč uporabnikom. V tistih časih spleta ni bilo, zato se je vsa pomoč skupaj z aplikacijo ali operacijskim sistemom naložila na računalnik. Danes je t. i. help minimalen, vse se povezuje s spletno bazo, kar je precej bolj enostavno za popravljanje, dopolnjevanje in distribucijo. Skratka, če odgovorim na vprašanje, en tak izdelek je imel za prevesti kar nekaj sto tisoč besed. Okna recimo, Word malo manj, Office pa zaradi obsežne pomoči morda še malo več. Produkcijski cikel se ne začne s samim prevajanjem, tedaj se je začelo z mesecem ali dvema  priprav inženirske ekipe v Dublinu, to so bili ljudje, ki so se ukvarjali s pripravo različice, namestitvenih programov in testiranjem. Potem je faza lokalizacije in prevajanja, ki je za tak operacijski sistem trajala približno tri mesece in na koncu testiranje, ki je prav tako vzelo par mesecev. Skratka približno devet do enajst mesecev vse skupaj. Kadar so bili projekti bolj obsežni, omenil sem denimo Office, smo pač najeli ustrezno več zunanjih sodelavcev, da smo končali pravočasno. Pri poznejših različicah je Microsoft stopil v partnerstvo z nemško družno Trados, ki je prav tedaj razvila računalniško podprto prevajanje in s tem je šlo delo nekoliko hitreje.  

Kako so bili pa prevodi sprejeti v javnosti?

Na splošno zelo dobro, del računalnikarjev pa se je nad tem zmrdoval že samo zato, ker je bilo prevedeno. Ampak, ko smo jih vprašali po konkretnih razlogih, nismo dobili kakega konstruktivnega argumenta. Večina je to, vsaj sčasoma, sprejela. Še bolj pomembno pa je, da so to dobro sprejeli tisti najbolj običajni uporabniki, denimo tisti, ki si ne služijo kruha v IT industriji. Skratka, prodaja je šla odlično in to je bil tisti lakmusov test, ki smo ga prestali. Šlo je preprosto zato, da bi računalnike začeli uporabljati vsi, ne le računalnikarji. Kakega vseljudskega upora pa ni bilo.

Ali je bila to po vajinem mnenju zlata doba za slovenski jezik v računalništvu? Microsoft se pri pomoči danes pogosto zateka k precej smešnemu samodejnemu prevajanju?

Drži. Neprimerljivo z današnjimi časi. Sredi devetdesetih in začetku novega tisočletja, je bila kakovost prevajanja na tem področju precej višja, ker smo roko in svoj vpliv nad tem držali strokovnjaki. Tudi potrošniki so bili tedaj bolj zahtevni do ponudnikov in njihova prodaja je bila tedaj precej bolj odvisna od ponudbe v slovenščini.

Kot se je potem neuradno izvedelo, so se proračuni za lokalizacije precej zmanjšali. Pri nas je Microsoft, menda, pozneje uspel z dolgoročnimi pogodbami v državni upravi prehiteti IBM na področju »pisarniške« programske opreme in verjetno ni bilo več potrebe po takih projektih. Zadnje desetletje, denimo, so se odpovedali lokalnim prevajalskim podjetjem. Koncept je zdaj drug. 

Poleg slabih plati za potrošnike, je verjetno škoda tudi ta, da se izgublja kontinuiteta pri uporabljenih izrazih.

Drži. Terminologijo, ki smo jo določili v dolgotrajnih in premišljenih razpravah, je zadnja leta ponekod zamenjala neka druga. Pa ne zato, ker bi bila boljša, pač pa predvsem zato, ker ti ljudje niso bili navzoči pri teh razpravah. Mi smo bili pogosto prisiljeni poiskati povsem nov izraz, samo zato, da se ni prekrival z drugim, podobnim. Ko današnji prevajalec naleti na kaj takega, se mu pa verjetno zdi brez veze. Na ta način izgubljamo najprej pri jasnosti, potem pa še pri skrbi za naš jezik.

Mislita, da se bodo lokalizacije sčasoma povsem ustavile? Danes nas veliko govori tuje jezike?

Najino mnenje je, da bi se moralo to povečevati. Zlasti pri jezikih, ki so manj množični. Celo misliva, da bi za to morala malo bolj skrbeti država. Sploh pa za komercialne izdelke, torej take, ki jih ljudje plačamo, bi morali vztrajati, da jih prodajalec lokalizira. 

Ti projekti so bili pomembni, ker se je z njimi ustvarila in definirala slovenska terminologija za IT področje. Na ta način že študenti dobijo domače pojme za določene  koncepte in jezik se razvija. In, kar zapišite: naš tedanji trud in njegove posledice so bile kratko malo državotvorne.

Ali je trenutno kaka v slovenščino prevedena beseda, ki vama gre na živce?

Zagotovo take besedo so, pa prav zdaj nimava nobene konkretne v mislih. Tako kot vojaki ob vsej tisti krvi, ki jo doživijo, na nek način otopijo, tako smo tudi mi po vseh teh bitkah malce otopeli in ne skočimo več na vsak pasji lajež.

Po Jokerju Joker

V zlati pionirski dobi slovenskega računalništva smo v slovenščini računalniške igre lahko spremljali le v reviji Moj Mikro, dokler se 1992 najprej kot prototip v sivo modri barvi, pozneje pa kot priloga Mojega Mikra in samostojna revija ni pojavil Joker.

Joker je bil več kot le revija o računalniških igrah. Njegova dodana vrednost so bile tudi zgodbe, ki niso bile povsem vezane na računalništvo. Skratka, Joker je bil od samega začetka računalniški zabavnik, ki bo na slovenskem revijalnem trgu, čeprav je jeseni 2017 odšel v večna lovišča, unikaten in neponovljiv. Ekipa zanesenjakov pod partizanskimi imeni Lord Febo, Sneti, Quattro, Agressor in ostali, ki je sestavljala Joker Cream Team, je spremenila tudi slovenski jezik. V pisanju so uporabili od najbolj starih in pozabljenih  arhaičnih besed, pa do najbolj odbitih neologizmov – fantje so si izmislili debel kup novih slovenskih besed ali se na ekstremno inteligenten način ponorčevali iz obstoječih.

Slog, ki je krasil Jokerjevo pisanje, je neponovljiv.

Zategadelj so bili tovrstni lingvistični eksperimenti odsihmal ter za pamtiveke vtisnjeni v uho vsakobitnega računalniškega slušatelja in bravca. Bes šentaj zlobo, antijunaka, ki se ni pravočasno zavrtel v ples z zobom časa in je klonil pod nadmočnim kapitalskim interesom in njih hlapčiči.

Domislic in jezikovnih prevratov ni manjkalo praktično na nobeni strani Jokerja in mnogi so revijo prebirali tudi, čeprav jih igre neposredno niso zanimale.

Če postrojimo le nekaj njih – v odgovor na Toporišičev umotvor ‘zgoščenka’ je Joker iznašel ‘tlačenko’ in potem v dobi DVD-jev še ‘natlačenko’. Njihov pristop k različnim temam je bil tudi humoristično nadmočen s pogostim citiranjem in spreobračanjem stavkov in fraz. Tako iz glave je ostal Gargamelov uvodni citat iz Smrkcev, ki je bil za potrebe Jokerja predelan v »Umrem vas, vse vas umrem, pa če potem takoj!«

Joker se je dolgo upiral dobi, ko je splet postavil nove zakonitosti medija. Majhnost trga, nova generacija digitalnih bralcev z drugačnimi navadami in nezanimanje branže za oglaševalsko podporo, so zavdali usodno brco farbovitemu magazinu in čitavce opeharila za nove dogodoviščine.

Legende pa so zato, ker se jih ne da izbrisati. Joker je – legenda.