Odpiralni čas: četrtek in petek 16:00-20:00, sobota 10:00-16:00. Muzej je zaprt ob nedeljah in vseh praznikih.
Odkrijte in spoznajte digitalno revolucijo z vidika ustvarjalcev
Digitalne tehnologije so postale sestavni del našega vsakdana.
Digitalna revolucija – nekateri govorijo celo o spremembi civilizacije – izhaja iz obdobja po drugi svetovni vojni in se je eksponentno razvijala več kot petdeset let. A odkar je širša javnost v začetku 21. stoletja množično začela uporabljati internet, vsako desetletje (ali celo vsako leto) prinaša svoja nova orodja, tehnologije in prakse, ki jih je kdaj tudi težko usvojiti in razumeti. Tako težko, da danes, čeprav živimo z digitalnimi kulturami, mogoče ne moremo trditi, da jih zares poznamo.
Razen, če smo računalničarji, inženirji, znanstveni zgodovinarji … je naše znanje o digitalnih tehnologijah predvsem rezultat naše uporabe, radovednosti in tega, kar odkrijemo sami. Naučimo se uporabljati vrsto orodij, ki so nam na voljo, in se neprestano usposabljamo za nove različice programske opreme, aplikacij, računalnikov, pametnih telefonov… Včasih smo zaradi tega celo preobremenjeni.
Skoraj nezavedno usvajamo tudi idejo, da z digitalno tehnologijo postajamo učinkovitejši, da nam povečuje možnosti in da smo bolj svobodni, saj se kibernetski prostor izmika vsem fizičnim močem. A tem sanjam o svobodi, protimočeh in samostojnosti v veliki meri nasprotuje prevlada multinacionalk, ki nadzirajo in si lastijo naše podatke, saj stremijo k dobičku.
Potreba po ocenjevanju stanja teh digitalnih kultur pa v obdobju, ko nas pogosta zaprtja javnega življenja in umikanja samih vase spodbujata k temu, da postanemo bolj povezani, postaja vse nujnejša. Da bomo znali bolje usmerjati našo uporabo, potrošniške navade in prihodnje življenjske izbire, jih moramo prepoznati, opredeliti in bolje razumeti.
V razstavi Izhod, popotovanje v srce digitalnih kultur, se lahko potopite v zgodovino interneta, pa tudi v svet masovnih podatkov in nadzora nad podatki, medijev in kibernetskega nadzora. Pod vprašaj postavlja položaj človeka v središču teh novih materialov in virtualnega ekosistema ter zastavlja vprašanje, koliko smo v vse bolj digitalnem okolju sploh še povezani z živim in fizičnim svetom, ki nas obdaja.
Razstava predstavlja odkritje digitalnih kultur in vprašanj, ki jih odpirajo, skozi vizijo tistih, ki so bili vpleteni v te preobrate že od njihovih zametkov: ustvarjalcev, umetnikov, kibernetskih aktivistov, produkcijskih hiš, režiserjev… Te ženske in moški, začetniki, pionirji, raziskovalci, nas s svojimi prepričanji ali dejanji pogosto vodijo in nas opozarjajo … veliko pred politiki! Izhod, popotovanje v srce digitalnih kultur, nas vabi, da stopimo korak vstran in na ta digitalni svet pogledamo s kritičnim očesom, da za trenutek ubežimo njegovemu prijemu in ponovno pridobimo svobodno voljo.
Pritisnite tipko Izhod (ang. Escape) na računalniški tipkovnici in se nam pridružite na tem nadvse resničnem potovanju skozi kibernetske kulture: dobrodošli!
Gostovanje razstave so omogočili:
Zgodovina interneta
Zgodovina #interneta je v prvi vrsti tehnološka pustolovščina, ki ruši načine, kako se ljudje povezujemo drug z drugim.
V 90. letih 20. stoletja je nastanek svetovnega spleta povzročil, da je internet, ki so ga najprej uporabljali predvsem akademiki, znanstveniki in vojska, postal dostopnejši širši javnosti. #Splet s pomočjo hiperpovezav olajšuje krmarjenje med vsebinami. Zdaj lahko podatke povezujemo, podajamo, pridobivamo in izmenjujemo na enostaven način. Kakšen svež vetrič svobode!
O tej svobodi so sprva sanjale skupnosti iz 60. let 20. stoletja, ki so se trudile ustvariti vezi med ljudmi, ki bi jim lahko rekli predniki #družbenih omrežij. Cilj teh #hekerjev je, da se povežejo med sabo in si izmenjajo podatke z ustvarjanjem terminalov kot je t. i. »modra skrinjica«, s katero so vdrli v ameriško telefonsko omrežje in se brezplačno sporazumevali po vsej državi. Poleg interneta še vedno obstajajo tudi druga omrežja, ki bi se lahko obdržala še dlje, na primer Usenet. To omrežje se je pojavilo v 80. letih 20. stoletja in je vključevalo deljenje člankov ali drugih podatkov na forumih. Na začetku 21. stoletja se je zanj spet pojavilo zanimanje zaradi njegove učinkovitosti pri prenašanju vsebin.
Tehnologije spreminjajo naš odnos do informacij. Vse je drugačno – kako nas informacije najdejo, kako jih delimo, predvsem pa to, kako so ustvarjene. Vsak posameznik lahko dostopa do različnih in simultanih informacijskih tokov ter postane potencialen medij, ki ustvarja, ureja in deli vsebine. Preverjanje e-poštnih sporočil na računalniku in igranje video iger v drugem zavihku, gledanje videoposnetkov na portalu Youtube na #pametnem telefonu, #pretakanje glasbe, odgovarjanje na sporočilo z #družbenih omrežij z #emotikoni: naši možgani so se privadili skakanju z ene aktivnosti in ene informacije na drugo, tako kot delujejo hiperpovezave na #spletnih straneh.
Fenomen prekomerne povezanosti ustvarja tudi lastne sindrome s čudnimi imeni, kot sta #FOMO (ang. Fear of missing out) in #FOBO … Ti neprekinjeni dražljaji, ki do nas z obvestili in drsenjem ves dan pritekajo v drobcih, aktivirajo naše živčne prenašalce, kot je dopamin – molekula, odgovorna za užitek, motivacijo in zasvojenost –, in vplivajo na naše obnašanje, pomanjkljivosti, strahove, lenobo …
Kako se spoprijeti s prekomerno povezanostjo v času, ki nas spodbuja, da se vse bolj povezujemo? Kako se izogniti »zasvojenosti«?
Bi se morali pustiti voditi in postati popolnoma odvisni? Se lahko odklopimo?
Podatkovna vojna
Leta 1996 je John Perry Barlow v znak protesta proti zakonu o cenzuriranju telekomunikacij, ki ga je sprejel Al Gore, takratni podpredsednik ZDA, napisal Deklaracijo o neodvisnosti kibernetskega prostora. V njej podpira idejo, da nobena vlada ali druga oblika oblasti ne more predpisovati ali si lastiti #interneta. Danes je jasno, da je moč v rokah #GAFAM-ov (znanih tudi kot tehnološki velikani).
Ta velika podjetja, ki prevladujejo na digitalnem trgu, so razvila metode, s katerimi izkoriščajo osebne podatke v digitalnem svetu z namenom, da se uporabniki naročijo na njihove storitve ali kupijo njihove izdelke. Internetni uporabnik tako postane stranka. Platforme elektronskega trgovanja (kot je Amazon), posredniške platforme (kot je Uber ali Airbnb) in #družbena omrežja (kot so Facebook, Instagram …) so zaradi eksponentnega razvoja in globalne moči platform vseprisotni in nepogrešljivi v vsakdanjiku milijarde uporabnikov, ki jim slepo posredujejo svoje osebne podatke. Te #podatke oziroma novo »črno zlato« lahko nato na račun naših temeljnih pravic izmenjujejo, prodajajo ali celo zmanipulirajo in poneverjajo.
Kar bolj od ustavnih vrednot opredeljuje naš način življenja v kibernetskem prostoru, je torej #koda – to Lawrence Lessig natančno opiše v svojem članku The code is law (Koda je zakon), objavljenem leta 2000.
Skupnosti postajajo odvisne od teh tehnologij, njihovih kod in navsezadnje podjetij, ki jih nadzorujejo. Razvoj #algoritmov, #umetne inteligence in robotike ta fenomen še povečuje.
Kot odziv na to si države prizadevajo braniti svojo #digitalno suverenost, tj. zmožnost ukrepanja v kibernetskem prostoru, da lahko zagovarjajo svoje vrednote in pravice, in ne pravil, ki jih narekujejo gospodarski subjekti.
Porast tokov informacij in spremenjene navade uporabe medijev so omogočile pojav več novih elektronskih formatov za dostopanje do informacij.
Ampak kako lahko v času #lažnih novic in pojavljanja video prevar, imenovanih #globoki ponaredki (ang. deepfakes), zaupamo tovrstni vsebini in skušnjavam, ki nas obdajajo in preobremenjujejo? V prihodnjih volitvah bi te lažne vsebine – kot je bil na primer spremenjen govor Nancy Pelosi, tedanje predsednice predstavniškega doma ameriškega kongresa, iz leta 2020, ki je namigoval, da je bila hudo pijana – lahko spremenile izid volitev.
Upravičeno bi se lahko vprašali: ali lahko še vedno zaupamo temu, kar vidimo ali preberemo na spletu? S čim si bomo lahko v prihodnosti pomagali pri preverjanju dejstev v dobi, v kateri resnica ni več samoumevna? Da bi nas opozorili na te nevarnosti, ustvarjalci uporabljajo ista orodja za ponarejanje in z njimi ustvarjajo ironično lažno novinarstvo, izrabljajo slike in videoposnetke, se poigravajo z našo percepcijo ali pa posameznikom in umetno ustvarjenim glasbenim skupinam vdahnejo (virtualno) življenje.
Danes ima vsak računalnik kamero, tako kot imamo tudi #pametne telefone vedno pri roki. Kamere se s #povezanimi napravami množijo kot gobe po dežju tako v javnosti kot v zasebnem življenju, celo do te mere, da je nemogoče, da nas v vsakdanjem življenju ne bi posnele. Ali pod pretvezo varnosti in družbenega nadzora ne izgubljamo pravice do anonimnosti?
Kamere so le vrh ledene gore v svetu, v katerem izdajamo vse več podatkov o sebi. Z novimi #algoritmi za prepoznavanje obraza, ki nas lahko ne le prepoznajo, ampak tudi razberejo naše čustveno stanje, poleg svoje podobe podajamo tudi bolj osebni del samih sebe.
Digitalni umetniki uporabljajo te tokove ali pa izkoriščajo kode, da nas seznanijo s tveganji, ki jih prinaša to vseprisotno opazovanje.
Digitalna človeškost
Danes ima vsak računalnik kamero, tako kot imamo tudi #pametne telefone vedno pri roki. Kamere se s #povezanimi napravami množijo kot gobe po dežju tako v javnosti kot v zasebnem življenju, celo do te mere, da je nemogoče, da nas v vsakdanjem življenju ne bi posnele. Ali pod pretvezo varnosti in družbenega nadzora ne izgubljamo pravice do anonimnosti?
Kamere so le vrh ledene gore v svetu, v katerem izdajamo vse več podatkov o sebi. Z novimi #algoritmi za prepoznavanje obraza, ki nas lahko ne le prepoznajo, ampak tudi razberejo naše čustveno stanje, poleg svoje podobe podajamo tudi bolj osebni del samih sebe.
Digitalni umetniki uporabljajo te tokove ali pa izkoriščajo kode, da nas seznanijo s tveganji, ki jih prinaša to vseprisotno opazovanje.
Industrijska in pozneje digitalna revolucija sta nas postopoma oddaljili od narave. Zgradili smo stroje, ki so nam olajšali vsakdanje življenje in napredek, in tako svet popeljali v novo obdobje. Zdajšnje obdobje pandemije nakazuje, da se bodo nove družbene oblike pojavljale tudi v prihodnjih letih. Spremenili smo odnos do dela, zahvaljujoč številnim digitalnim platformam preizkusili nove načine komuniciranja, pri družbenih odnosih pa nam še veliko manjka. Primarne potrebe so ključnega pomena za našo človečnost: igra, smeh, ustvarjanje, domišljija, drugačnost …
Kako lahko v današnjem času te potrebe uravnoteženo in pravično prevrednotimo ter človeku vrnemo njegovo mesto v svetu? Ena izmed možnih rešitev je, da to tehnologijo na novo osmislimo, in sicer z novimi oblikami ozaveščanja in digitalnega izobraževanja. Gibanje #ustvarjalcev na primer uporablja digitalno tehnologijo kot orodje za preizkušanje, učenje in skupno ustvarjanje. Učenje skozi igro je izjemen način za razvijanje veščin.
Mucek med igro ne poskuša dobiti več milijonov všečkov na portalu YouTube, ampak je njegov primarni cilj, da vadi, kako se lovi. Morda pa lahko horda #gejmerjev, ki so zrasli ob igranju Minecrafta in Fortnita in dnevno ustvarjajo vsebine ter zbrano igrajo, ustvari celo generacijo urbanistov, arhitektov, #hekerjev, ustvarjalcev in drugih homo faberjev 2.0, ki bodo svet, kot ga poznamo, postavili pod vprašaj?
Digitalna revolucija nam ponuja obogaten svet, družbo, ki je polna priložnosti, kot tudi pasti, svoboščin in hkrati krivic, pameti, a tudi neumnosti … Pomembno je, kaj s to tehnologijo naredimo, katere nove načine uporabe nudi in kakšne ustvarjalne možnosti ponuja.
Kako brskati po spletu, klikati in hekati v imenu okolja, človekovih pravic in sobivanja?
Tako kot v fizičnem svetu tudi v kibernetskem sami odločamo, kako bomo ravnali. Ozaveščeno brskanje po spletu pomeni, da nismo podvrženi tehnologiji, ampak jo razumemo in obvladamo dovolj dobro, da znamo razločiti, kako pravilno, etično in trajnostno ravnati. Dandanes se moramo kot uporabniki digitalnih vsebin in storitev zavedati pojmov, kot so #digitalno delo, #programirano zastaranje, #kibernetsko nadlegovanje in drugih posledic, ki jih digitalni svet prinaša naši družbi in planetu.
Da bi skupnosti in #prostodostopnosti spet dodelili večjo moč od platform in bolje razdelili bogastvo, se bomo morali naučiti biti pozorni na tovrstne zlorabe, se osvoboditi običajnih potrošniških navad in navad digitalnega sveta in biti odprti za sprejemanje novih vidikov, kot je #digitalna razsodnost ali zavedno brskanje po spletu. To bodo največji izzivi digitalnega izobraževanja prihodnjih generacij.
