V novi seriji prispevkov smo se podrobneje posvetili pojavu računalniških omrežij. Razpiramo celovit pogled na to kako so se razvojne stopnje in posamezni vidiki računalniških omrežij dotaknili domačega računalništva in kako se v računalniških omrežjih na edinstven način kaže in udejanja tesna prepletenost računalništva, informatike in telekomunikacij.
Potreba po uporabnih in dostopnih omrežnih tehnologijah se je v sedemdesetih vztrajno povečevala. Predvsem uporabniki v akademskih in raziskovalnih krogih so začeli iskati načine kako z obstoječo tehnologijo vzpostaviti lastna omrežja in storitve. Nastale so različne uporabniške rešitve za tvorbo računalniških omrežij na njihovi osnovi pa so v osemdesetih zrastla dotedaj največja akademska in mednarodna omrežja Bitnet in EARN okrog velikih računalnikov IBM, ter UUCPnet in EUnet okrog delovnih postaj in supermini računalnikov z operacijskim sistemom Unix. Nastala so tudi prva amaterska uporabniška omrežja namenjena predvsem objavi in posredovanju sporočil, novic in podobno.
Omrežja po načelu shrani in posreduj
Uporabniška omrežja so temeljila na različnih omrežnih protokolih in storitvah primernih za posamezne operacijske sisteme. Pogosti značilnosti teh omrežij sta njihova porazdeljena struktura (Peer to peer) in uporaba načela shrani in posreduj (Store and forward). Podatki tu od izvora do cilja potujejo po bolj ali manj urejenih poteh med posameznimi bližnje povezanimi računalniki.
Podatki se na posameznem računalniku hranijo in nato ob prvi priložnosti pošljejo naprej naslednjemu v verigi. Vsak računalnik preveri pravilnost podatkov preden jih posreduje naprej naslednjemu. O uspešnem prejemu podatkov obvesti prejšnjega, kjer se izvorni podatki lahko izbrišejo. Pobuda za prenos podatkov v teh omrežjih običajno izhaja iz izvorne in ne iz končne naprave.
Vzpon elektronske komunikacije
Uporabniška omrežja so za prenos podatkov in sporočil na ta način lahko izkoriščala brezplačne ali cenene lokalne in nočne klice. Glede na možnosti in potrebe uporabnikov so ti v omrežje lahko uvajali tudi bolj urejene sklope računalnikov (vozlišča), ki so bili med sabo povezani s stalnimi najetimi povezavami. Tako so zagotavljali večjo predvidljivost in zanesljivost vsaj v glavnih delih omrežja.
Uporabniška omrežja so pustila zelo velik pečat v zgodovini računalniških omrežij s prvimi svetovnimi storitvami za elektronsko komunikacijo. Utemeljili so širok nabor storitev od preproste izmenjave sporočil in novic, sporočilnih seznamov, pogovornih skupin do prvih interaktivnih klepetalnic, elektronskih oglasnih desk in podobno. Ena izmed prvih vplivnih storitev za elektronsko komunikacijo je začela nastajati v podjetju IBM že zelo zgodaj v sedemdesetih.
Omrežje IBM VNET
Zaposleni v podjetju so za lastne potrebe oblikovali zasebno uporabniško omrežje IBM VNET. Povezovalo je njihove osrednje računalnike IBM/370 z večuporabniškimi operacijskimi sistemi in je med drugim uporabnikom omogočilo preprosto izmenjavo elektronske pošte. Omrežje je temeljilo na naboru komunikacijskih protokolov Remote Spooling Communications Subsystem (RCSC), ki so po načelu shrani in posreduj prenašala podatke, sporočila in ukaze med povezanimi računalniki.
Zasebno omrežje VNET je leta 1979 povezovalo že skoraj 300 velikih računalnikov IBM v ZDA, Evropi in Aziji. Računalniki so večinoma komunicirali prek kratkotrajnih klicnih povezav s hitrostmi 1,2 Kbit/s ali 2,4 Kbit/s, med ZDA in Evropo pa prek stalne najete povezave z dvojno hitrostjo 19,2 Kbit/s.
Akademsko uporabniško omrežje Bitnet
Omrežje VNET je pomembno, ker je po enakih načelih na začetku osemdesetih nastalo takrat najbolj razvejano in vplivno uporabniško omrežje Bitnet. Bitnet je povezoval vse večje univerze in znanstveno-raziskovalne ustanove v ZDA, Evropi, Aziji in na Bližnjem vzhodu. Glavna vozlišča omrežja na ravni držav in večjih območji so brez izjeme predstavljali novejši osrednji računalniki IBM. Končni uporabniki omrežja pa so se postopno prek protokolnih pretvornikov lahko povezali nanje tudi z računalniki drugih proizvajalcev.
Omrežje Bitnet je že v prvi polovici osemdesetih vzdrževalo povezave z večino ostalih obstoječih akademskih in raziskovalnih omrežij, na primer ARPAnet, NSFnet, CSnet, pa tudi z omrežjem uporabnikov Unix UUCPnet in zasebnim omrežjem IBM VNET. Dostop do Bitnet je bil strogo omejen na univerzitetne in znanstveno-raziskovalne organizacije, kljub temu da je omrežje dolga leta podpiral in financiral IBM.
Storitve so vključevale elektronsko pošto in interaktivno komunikacijo, prenos podatkov/datotek, dostop do glavnih vozlišč omrežja, kjer so bile na voljo velike procesne zmogljivosti in pomembne podatkovne zbirke. V omrežju so preizkušali tudi zgodnje omrežne večuporabniške igre in nekatere druge inovativne storitve. Zanimanje za Bitnet je bilo veliko med akademskimi uporabniki po vsem svetu.
Evropsko akademsko omrežje EARN
Evropski del omrežja Bitnet je nastal leta 1982 in je bil poznan pod nazivom European Academic and Research Network (EARN). Omrežji Bitnet in EARN sta bili povezani z zmogljivo čezoceansko povezavo, ki jo je IBM financiral do leta 1987. V omrežje EARN so bila takrat povezana vsa pomembna evropska raziskovalna omrežja združena v organizaciji Reseaux Associes pour la Recherche Europeene (RARE). Omrežji Bitnet in EARN sta leta 1991 povezovali že okrog 3000 računalnikov iz univerzitetnih in znanstveno-raziskovalnih okolij.
Tudi v Jugoslaviji so si akademski uporabniki konec osemdesetih prizadevali za vzpostavitev povezave z EARN in Bitnet. Omrežji sta zanje v tem času predstavljali najboljšo možnost za komunikacijo z raziskovalci v tujini in dostop do svežih znanstvenih in tehničnih podatkov. Povezavo z Bitnet so v Jugoslaviji prvič vzpostavili leta 1988 prek osrednjega računalnika IBM na Beograjski univerzi. Ker takrat še ni bilo splošno dostopne mednarodne povezave, so za ta namen najeli namensko telefonsko povezavo z Avstrijo. Storitve omrežja so prek Beograda uporabljali tudi slovenski akademski uporabniki.
Delovne postaje in operacijski sistem Unix
V osemdesetih je v Evropi hitro naraščalo število uporabnikov Unix in izpeljanih operacijskih sistemov. Ti so se močno uveljavili predvsem na novih delovnih postajah in supermini računalnikih, pa tudi na nekaterih osrednjih računalnikih in bolj zmogljivih osebnih računalnikih. Do konca osemdesetih je Unix uporabljalo vsaj 15% vseh računalnikov v Evropi, njegova popularnost pa je strmo naraščala.
Pri oblikovanju še enega pomembnega uporabniškega omrežja so bistveno vlogo igrala združenja uporabnikov Unix, ki so v Evropi začela nastajati že konec sedemdesetih, najprej v Angliji in na Nizozemskem. Leta 1981 je nastalo skupno Evropsko združenje uporabnikov (EUUG).
V Sloveniji je na splošno zaostajala uporaba operacijskega sistema Unix. Bolj so ga na obeh univerzah začeli uporabljati šele konec osemdesetih, predvsem na Mariborski univerzi, kjer so za njegovo uporabo navdušili in usposobili prve generacije domačih uporabnikov. Uveljavil se je tudi na Hrvaškem. Združenje jugoslovanskih uporabnikov tehničnih Unix aplikacij je nastalo leta 1988, kmalu za tem pa še Združenje uporabnikov Unix Jugoslavije (YUUG).
Zelo pomemben je bil računalnik DEC MicroVAX II (Commie) z različico operacijskega sistema Unix, ki so ga namestili na Inštitutu Jožef Stefan leta 1986.
Neformalno omrežje Unix uporabnikov (UUCPnet)
Sistem Unix-to-Unix copy (UUCP) so konec sedemdesetih najprej uporabljali znotraj podjetja Bell, leta 1979 pa je postal del vplivne sedme različice operacijskega sistema Unix. Vključeval je nabor omrežnih protokolov za izmenjavo podatkov, sporočil in novic ter posredovanje zahtev za oddaljeno izvedbo opravil. Z njihovo pomočjo je v ZDA, kot alternativa takrat še strogo omejenemu omrežju ARPAnet, nastalo neformalno uporabniško omrežje UUCPnet. Omrežje se je od leta 1983 hitro širilo, še posebej po zaslugi novičarskih skupin Usenet.
Omrežje UUCPnet je delovalo skoraj izključno s kratkotrajnimi klicnimi povezavami med sosednjimi računalniki, lahko pa tudi s pomočjo obstoječih najetih povezav. Prenosi so potekali po načelu vzajemnega sodelovanja in ob dogovorjenih terminih. S pomočjo imenika povezav so uporabniki za prenos morali vnaprej poiskati najbolj praktično pot, ki je po omrežju vodila od izvorne do ciljne naprave. Imenik povezav med računalniki v omrežju so redno vzdrževali prostovoljci. Prenos podatkov, sporočil ali ukazov od izvornega do ciljnega računalnika pa je prek nezanesljvih povezav v omrežju lahko potekal tudi več dni.
Uporabniško omrežje Users network (Usenet)
V okviru UUCPnet so nastale tudi zelo vplivne pogovorne ali novičarske skupine (Usenet Newsgroup), ki so prek omrežja s prilagojenim naborom protokolov Network news transfer protocol (NNTP) omogočale imenjavo novic po vsem svetu. Povezani računalniki so pogosto sveže objavljene novice ali objave prenesli na sosednje računalnike le enkrat ali dvakrat dnevno. Objave na novičarskih skupinah Usenet so razvrščali po hierarhičnih vsebinskih kategorijah. Uporabniki so prejemali sveže objave izbranih skupin. Ta in drugi podobni principi delovanja novičarskih skupin pa so danes vsesplošno uveljavljeni na spletu in na družbenih omrežjih.
Leta 1983 je obstajalo približno 100 skupin, od tega 20 namenjenih izključno uporabnikom operacijskega sistema Unix. Pri nas so postale pomembno komunikacijsko sredstvo konec osemdesetih. Tako kot v tujini so uporabniki še vedno skoraj izključno prihajali iz akademskih in raziskovalnih krogov. Z domovino so na primer lahko komunicirali tisti na študiju ali delu v tujini. Pomembna je bila novičarska skupina soc.culture.yugoslavia, ki so jo ustanovili spomladi leta 1991. Po nekaterih ocenah je v času slovenske osamosvojitvene vojne novice na tej pogovorni skupini prebralo vsaj 100.000 ljudi po vsem svetu.
Evropsko uporabniško omrežje Eunet
Prva sporočila so s pomočjo protokolov UUCP prenesli iz ZDA v Anglijo že leta 1979. Kmalu zatem je stekla prva izmenjava podatkov med računalniki v Angliji, na Nizozemskem, Danskem in Švedskem. Nastalo je tudi uporabniško omrežje FNET v Franciji. Do leta 1982 se je med uporabniki Unix v teh evropskih državah začelo oblikovati pomembno omrežje EUnet. Za omrežje EUnet so, v nasprotju z neformalnim omrežjem UUCPnet v ZDA, evropski uporabniki oblikovali veliko bolj zanesljivo in hierarhično infrastrukturo stalnih vozlišč na državni in območni ravni.
Z naraščanjem števila uporabnikov Unix v Evropi je v osemdesetih relativno hitro rastlo tudi omrežje EUnet. Po svetu pa je bilo konec osemdesetih skupno s protokoli UUCP in NNTP povezanih že približno 10.000 računalnikov. Na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko so prvo povezavo z omrežjem EUnet vzpostavili leta 1988. Za jugoslovanske uporabnike so vzdrževali državno vozlišče EUnet, na fakulteti pa so v tem času začeli raziskovati tudi omrežja zgrajena na internetnih protokolih.
Razvoj in uporaba modemov
Mikroelektronika je v osemdesetih omogočila izrazit napredek na področju omrežnih naprav kot so modemi. Na trgu so se pojavili pametni telefonski modemi, najprej s hitrostmi 1,2 in 2,4 Kbit/s. Lažja dostopnost modemov za zasebne uporabnike je poleg drugih dejavnikov pripomogla k razvoju uporabniških omrežij kot so Usenet, EUnet in prvih amaterskih uporabniških omrežij kot so elektronske oglasne deske BBS.
V Ljubljani je bilo v telefonsko omrežje sredi osemdesetih vključenih že okrog 2000 modemov, večinoma v okviru najpomembnejših podjetij, univerze in nekaterih drugih javnih ustanov. Skoraj izključno so uporabljali modeme prek stalnih najetih telefonskih povezav. Priključitev naprav je bila strogo nadzorovana, postopki za pridobitev dovoljenja pa zapleteni in dolgotrajni. Med zasebnimi uporabniki se je uporaba klicnih modemov razširila šele v devetdesetih.
Amatersko uporabniško omrežje FidoNet
Amaterska uporabniška omrežja Bulletin board system (BBS) utemeljena na konceptu elektronske oglasne deske so začela nastajati že konec sedemdesetih. Omrežja so sestavljali posamezni krajevni strežniki uporabnikov, izmenjava podatkov med njimi pa je potekala po načelu shrani in posreduj, podobno kot pri uporabniškem omrežju UUCPnet/Usenet. Uporabniki so s pomočjo terminalskih mikroračunalniških programov lahko prek klicnih povezav objavljali in prebirali sporočila in novice na strežnikih omrežja. Postopno so strežniki vključevali tudi bolj napredne storitve kot so elektronska pošta, interaktivne klepetalnice, igre in podobno.
Največje in najbolj napredno svetovno omrežje BBS strežnikov FIDOnet je začelo nastajati v osemdesetih, prek njega pa je med drugim potekala tudi izmenjava novičarskih skupin Usenet. Še posebej se je ta povezava okrepila po pojavu vmesnikov za prenos UUCP prek FIDOnet za operacijski sistem MS-DOS. Do zgodnjih devetdesetih je omrežje vključevalo že okrog 40.000 povezanih računalnikov in milijone uporabnikov po vsem svetu.
Prvi strežniki BBS v Sloveniji in omrežje AdriaNet
Prvi jugoslovanski YUMBO BBS je nastal že leta 1986 v Beogradu. Med pomembnejšimi je bil tudi beograjski Sezam BBS, ki je nastal leta 1989 v povezavi računalniško revijo Računari po vzoru BBS BIX ameriške računalniške revije Byte. Leta 1991 je bilo v Jugoslaviji že 70 strežnikov BBS, 27 v Srbiji, 21 na Hrvaškem in 19 v Sloveniji. V Sloveniji je prva oglasna deska MojsteR BBS delovala v Novem Mestu že pred letom 1990.
Med prvimi pa so bile še največja ABM-BBS v Ljubljani, MicroArt v Kopru, pa SCT BBS v Ljubljani, ABM-EDIpro BBS v Velenju, IUS-info BBS in Krpan BBS. Kmalu se je na začetku devetdesetih sedem slovenskih in dva hrvaška strežnika povezalo v neformalno omrežje AdriaNet z glavnim vozliščem ABM-BBS v Ljubljani. Prek ABM-BBS so vzdrževali tudi povezavo z mednarodnim omrežjem FidoNet.
.. zbral in sestavil Miha Urh.
Več o tem
Prejšnji članek v seriji Računalniška omrežja: Mikroračunalniki in prva krajevna omrežja
Naslednji članek v seriji Računalniška omrežja: Razvoj medmrežij in YUNAC
Povezan članek v seriji Računalniška omrežja: Lastniške omrežne tehnologije
Nekaj virov
Delo (05.07.1985, letnik 27, številka 154) (LINK) | Delo (09.12.1986, letnik 28, številka 285) (LINK) | Delo (17.03.1987, letnik 29, številka 63) (LINK) | Delo (18.01.1989, letnik 31, številka 13) (LINK) | Delo (17.05.1989, letnik 31, številka 112) (LINK) | Delo (06.09.1989, letnik 31, številka 206) (LINK) | Delo (06.03.1990, letnik 32, številka 54) (LINK) | Delo (23.01.1991, letnik 33, številka 18) (LINK) | Delo (03.04.1991, letnik 33, številka 78) (LINK) | Delo (29.01.1992, letnik 34, številka 23) (LINK) | Dolenjski list (19.03.1992, letnik 43, številka 12) (LINK) | Delo (08.04.1992, letnik 34, številka 82) (LINK) | The Intruder (februar 1992, letnik 2, številka 4) (LINK) | Delo (04.08.1993, letnik 35, številka 178) (LINK) | Delo (17.11.1993, letnik 35, številka 267) (LINK)
Tribuna: študentski časopis (1994/1995, letnik 44, številka 9) (LINK) | Tribuna: študentski časopis (1994/1995, letnik 44, številka 10) (LINK) | Tribuna: študentski časopis (1994/1995, letnik 44, številka 11) (LINK) | Tribuna: študentski časopis (1994/1995, letnik 44, številka 12) (LINK) | Uporabna informatika (1995, letnik 3, številka 1) (LINK) | Tomaž Kalin, Borka Jerman-Blažič, Denis Trček, Rok Vidmar, et al: Informacijska družba 2011 (LINK)
[…] Naslednji članek v seriji Računalniška omrežja: Uporabniške omrežne tehnologije […]
[…] Prejšnji članek v seriji Računalniška omrežja: Uporabniške omrežne tehnologije […]