Mastodon Mastodon in English
Odpiralni čas: četrtek in petek 16:00-20:00, sobota 10:00-16:00. Muzej je zaprt ob nedeljah in vseh praznikih.
Back to all Post

Računalniška omrežja: Rast informacijskih sistemov

V novi seriji prispevkov smo se podrobneje posvetili pojavu računalniških omrežij. Razpiramo celovit pogled na to kako so se razvojne stopnje in posamezni vidiki računalniških omrežij dotaknili domačega računalništva in kako se v računalniških omrežjih na edinstven način kaže in udejanja tesna prepletenost računalništva, informatike in telekomunikacij.

Razvoj informacijskih sistemov se je pri nas okrepil predvsem po letu 1972, ko so z namestitvijo prvih dovolj zmogljivih računalnikov nastali pogoji za oblikovanje terminalskih omrežij, velikih podatkovnih zbirk in razvoj storitev. Večina večjih informacijskih sistemov je takrat začela nastajati s pomočjo novih računalnikov serije IBM/370, prve večje podatkovne zbirke pa so začeli oblikovati tudi na računalniku CDC Cyber 72 v Republiškem računskem centru. Do konca sedemdesetih so prevladovale paketne storitve, terminalska omrežja pa so bila omejena na približno 30 povezav. Na številnih področjih so v tem času že resno pristopili k izgradnji celovitih informacijskih sistemov.

Rast informacijskih sistemov in uvozne omejitve

Razvoj informacijskih sistemov je temeljil na postopnem povečevanju zmogljivosti strojne opreme, postopnem širjenju obdelav in povečevanju podatkovnih zbirk. Za njihov zdrav razvoj so organizacije v tem času običajno morale bistveno posodobiti svojo strojno opremo na približno tri leta. To pa je bilo ob slabem finančnem stanju in pomanjkanju kvalitetnih kadrov v Jugoslaviji le redko mogoče.

Dodatno so sredi sedemdesetih normalen razvoj marsikje začele zavirati tudi carine in stroge uvozne omejitve na računalniško opremo. Zakonitosti razvoja informacijskih sistemov so v komisiji za računalništvo sicer upoštevali, ko so odločali o izdaji dovoljenja za uvoz opreme. Da razmeroma draga oprema nebi ostala premalo izkoriščena so od podjetij zahtevali dobro izdelane srednjeročne načrte razvoja.

Enote magnetnih trakov IBM 3400 iz sedemdesetih. Jean Weber on Flickr. slika obrezana. (CC BY 2.0)

Prve posodobitve

V nekaterih podjetjih in organizacijah so s prvimi posodobitvami opreme začeli že na začetku sedemdesetih. Najbolj odmevna je bila nadgradnja v Republiškem računskem centru kjer so svoj CDC 3300 najprej zamenjali za CDC 6400. Ta je takrat omogočil oblikovanje prve terminalske mreže v Jugoslaviji. Manj kot leto kasneje ga je nadomestil še večji CDC Cyber 72, takrat največji računalnik v jugovzhodni Evropi.

K nam so tega leta prišli tudi novi računalniki tretje generacije izdelani v tehnologiji integriranih vezij, najpomembnejši med njimi računalniki IBM/370. Nova oprema je v tem času omogočila, da so domači uporabniki lahko začeli z oblikovanjem prvih pravih računalniško podprtih informacijskih sistemov s terminalskimi omrežji in velikimi podatkovnimi zbirkami.

Republiški računski center

Pričakovanja ob namestitvi CDC Cyber 72 so bila izredno velika, tako za novi center kot za računalnik. Omogočil naj bi razvoj računalniško podprtih informacijskih sistemov na področju uprave, zdravstva in univerze. Tvoril naj bi tudi jedro prihodnjega sklenjenega računalniškega omrežja v državi.

Partnerji pa so kmalu ugotovili, da so kljub velikim zmogljivostim in možnim dodatnim nadgradnjam računalnika pričakovanja nestvarna. Delež Univerze v Ljubljani in Zavoda za statistiko v centru je bil premajhen za njune potrebe in zastavljene cilje na področju informacijskih sistemov. Oba partnerja sta si tekom sedemdesetih zato vztrajno prizadevala za pridobitev lastnih osrednjih računalnikov s podobno ali večjo zmogljivostjo.

Enote magnetnih diskov z neposrednim dostopm IBM 3330. Jean Weber on Flickr. slika obrezana. (CC BY 2.0)

Statistični informacijski sistem

Ekipa Zavoda za statistiko je v sedemdesetih s pomočjo opreme v centru tako lahko izvajal le vse pripravljalne stopnje za vzpostavitev svojega informacijskega sistema. Poudarek njihovega projekta modernizacije na področju statistike je bil na dopolnjevanju, odpravljanju razlik in medsebojnem povezovanju treh osnovnih registrov. Register organizacij in skupnosti in register teritorialnih enot sta takrat povsod v Jugoslaviji obstajala že 15 let. Register prebivalstva je 21 let obstajal le v Sloveniji.

Z novo računalniško banko statističnih podatkov so želeli osnovne registre povsem medsebojno povezati. Za računalnik CDC Cyber 72 so priredili programsko opremo nemških kolegov in začeli najprej oblikovati podatkovne zbirke na magnetnih trakovih. Statistične podatke so po enotah zavoda, ki so skrbele za zbiranje in izvedbo obdelav v okviru posameznih raziskav, v naslednjih letih iz ročno pripravljenih dokumentov postopno prenašali na luknjane kartice, iz njih pa v centru na magnetne trakove.

Statistični informacijski sistem je poleg prostorskega in občinskih upravnih informacijskih sistemov predstavljal jedro na katerem so gradili nov integralni družbeni informacijski sistem. To je bil v tem času zelo napreden pristop celo v evropskem merilu in predstavlja pilotni projekt za kasnejšo modernizacijo celotnega sistema informiranja v Jugoslaviji.

Prostorski informacijski sistem

Prostorski informacijski sistem so po sodobnih principih začeli vzporedno razvijati na Geodetskem zavodu. Kataster ni bil pomemben le kot tehnična osnova za odmero davkov od zemljišč, temveč je služil kot temeljna evidenca o prostoru za različne družbene potrebe od prostorskega načrtovanja in urejanja do statistike. Preučevali so podobne sisteme v Evropi in Skandinaviji, nato pa s pomočjo Ekonomskega centra Maribor začeli modernizirati sistem računalniške obdelave katastra.

Najprej so obdelavo podatkov prek terminala izvajali na njihovem računalniku IBM 370/135, leta 1975 pa so na Geodetskem zavodu končno dobili lasten računalnik DEC PDP-11/45. Ta je omogočil veliko bolj učinkovito pripravo katastrskih podatkov in oddaljen dostop do računalnika Cyber 72. Do konca sedemdesetih so tudi tu že pripravili prve nove zbirke katastrskih podatkov.

Računalnik IBM 370/135 s tipično IBM teleprintersko konzolo. Jean Weber on Flickr. slika obrezana. (CC BY 2.0)

Informacijski sistem Službe družbenega knjigovodstva

Prve štiri enote Službe družbenega knjigovodstva v Sloveniji so opremili z elektronskimi računalniki leta 1972. V ljubljanski centrali so med prvimi dobili novi IBM 370/135, v podružnicah Maribor, Kranj in Celje pa mini računalnike Singer System 10. Za zajemanje podatkov po novem sistemu so uvedli luknjalnike papirnega traku. Mini računalniki podružnic naj bi se po načrtu postopno povezali z osrednjim tudi prek terminalskih povezav, vendar se je sistem že prej izkazal kot nezadovoljiv na drugih področjih.

Nov koncept informacijskega sistema SDK so leta 1972 začeli uvajati v celotni Jugoslaviji, ne le v Sloveniji. Prvi so tega leta dobili nov računalnik IBM 370/145 v Beogradu, manjše IBM 370/135 pa poleg Ljubljane, v Sarajevu, Novem Sadu, Zrenjaninu, Zagrebu in Skopju. V Glavni centrali v Beogradu so začeli tudi z izdelavo temeljnih obdelav novega informacijskega sistema službe. Obdelave so zajemale vsa področja od plačilnega prometa do različnih evidenc in statističnih raziskav.

Programski paket Tezaurus

Njihov programski paket za avtomatizacijo rednih operativnih poslov službe (AROPS) so v ljubljanski SDK prvič preizkusili spomladi 1973. Zaradi številnih težav so se sistemski inženirji SDK in Intertrade v Ljubljani, ter inženir IBM iz Dunaja takoj odločili, da začnejo razvijati nov programski sklop kasneje poznan kot Tezaurus. Ta je upošteval spremenjene okoliščine elektronske obdelave in odpravil težave, ki jih je povzročal AROPS.

Že jeseni so pričeli načrtovati posamezna programska področja in izvajati ustrezne spremembe pri ročnem delu. Sodelavci v ljubljanski centrali so sami izdelali vse programe za področje vzdrževanja podatkov in področje vnosa in obdelave dokumentov plačilnega prometa. Tezaurus so redno začeli uporabljati leta 1975, za njimi pa jih je prevzela še večina ostalih podružnic v Jugoslaviji. Vse do konca devetdesetih so z njegovo pomočjo dnevno obdelali približno 70% vsega plačilnega prometa v Jugoslaviji.

Omrežni krmilnik za IBM System Network Architecture. Jean Weber on Flickr. slika obrezana. (CC BY 2.0)

Informacijski sistem Ljubljanske banke

Nov dodaten računalnik IBM 370/145 so leta 1972 dobili tudi v Ljubljanski banki. Z njegovo pomočjo so lahko končno uvedli bolj učinkovito terminalsko omrežje, kot so si ga zamislili. Terminale so zaradi še vedno slabih telefonskih povezav po državi uvedli le v ljubljanskih podružnicah. Z novim računalnikom so precej izboljšali poslovanje in kot prvi v Jugoslaviji na primer uvedli plačevanje prek trajnikov. Vendar pa je do naslednje posodobitve opreme zaradi uvoznih omejitev prišlo občutno prepozno.

Sredi sedemdesetih sta bila računalnika že preobremenjena, saj sta morala obdelati kar osemkrat več računov kot je bilo sprva predvideno. Prihajalo je do rednih celo večdnevnih okvar, kar je povzročilo zamike pri sprotnem procesiranju podatkov in opravljanju storitev. Računalnika so najprej nadomestili z velikim dvoprocesorskim računalnikom IBM 370/158 MP, takrat verjetno enim izmed največjih v Jugoslaviji, bistveno pa so svoj informacijski sistem nadgradili po letu 1979.

Informacijski sistem organov za notranje zadeve

Leta 1976 so nov računalnik IBM 370/145 dobili še v Republiškem sekreatriatu za notranje zadeve. Ta je končno omogočil oblikovanje centralne banke podatkov in razvoj ustreznega informacijskega sistem. Nove terminalske povezave so modernizirale sistem tekočega obveščanja med uradi in po regionalnih upravah za notranje zadeve, kjer so v tem času nastale tudi prve ekipe organizatorjev in programerjev.

Leta 1978 je poskusni informacijski sistem organov za notranje zadeve že začel delovati, vendar je prihajalo do pogostih izpadov in okvar računalnika. Leta 1979 so zato izvedli nove posodobitve, ki so šele pripeljale do zadovoljive uresničitve začrtanih ciljev.

Druge periferne naprave računalnika IBM 370/135 iz sedemdesetih. Jean Weber on Flickr. slika obrezana. (CC BY 2.0)

Občine in računalniški centri

Tudi občine so svoje upravne informacijske sisteme v tem času prenesle na nove računalnike IBM/370, ki so jih po letu 1972 namestili v podjetjih po celotni državi. Kranjska občina je uporabljala računalnik IBM 370/125 v Savi Kranj, mariborske občine so skupaj z VEKŠ in Ekonomskim centrom Maribor namestile novi IBM 370/135, celjska občina pa je najprej uporabljala računalnik IBM 370/135 v ljubljanski veleblagovnici Astra. Tu so izvedli tudi projekt obdelave podatkov za večje število občin iz cele države.

Nekatere občine so v tem času za pripravo podatkov, manjša opravila ali oddaljeno povezavo v večje centre kupile tudi lastne mini računalnike. Ljubljanske občine so vse do leta 1976 uporabljale računalnik IBM 360/25 v RSNZ, nato pa so ustanovile Zavod za avtomatsko obdelavo podatkov v Trnovem. Zavod je v naslednjih letih skrbel za organizacijsko, programsko in tehnično izgradnjo celotnega komunalno informacijskega sistema.

V Razvojnem centru Celje, nasledniku Zavoda za napredek gospodarstva Celje, so leta 1976 namestili nov skupni računalnik IBM 370/135, ki so ga uporabljali celjska občina, zdravstveni dom in lekarne.

Informacijski sistemi v zdravstvu

V zdravstvenem domu Celje so prvi začeli uvajati elektronsko obdelavo podatkov že leta 1971. Želeli so razviti informacijski sistem, ki bi postopno omogočal obdelavo vseh podatkov od fakturiranja, do finančne in zdravstvene statistike. To je takrat zahtevalo številne tehnološke, organizacijske in upravne spremembe. Oblikovali so enoten evidenčni list in nekaj drugih obrazcev za vnašanje vseh podatkov pomembnih za fakturiranje, finančno in zdravstveno statistiko.

Z obdelavo podatkov iz področja financ in zdravstvene statistike so začeli leta 1972 na računalniku IBM 370/135 v ljubljanski Astri, do leta 1974 pa so obdelave razširili že na vse vrste zdravstvenih storitev. Kmalu so podatke o pacientih začele obdelovati tudi Bolnišnice Celje, Maribor in Slovenj Gradec. Svoje obdelave je na računalniku CDC Cyber 72 v Republiškem računskem centru začel razvijati tudi ljubljanski Klinični center.

Leta 1976 so končno namestili prvi večji računalnik v zdravstvu. To je bil IBM 370/138 v Regionalni zdravstveni skupnosti Ljubljana, ki je omogočil, da so z njihovimi uveljavljenimi obdelavami prispevkov zdravstvenega zavarovanja v naslednjih letih začeli še ostali zavodi po državi. Zanj so kupili tudi nov optični čitalnik in nanj prenesli vso avtomatsko obdelavo receptov.

S to obsežno temo nadaljujemo naslednjič!

.. zbral in sestavil Miha Urh.

Več o tem

Prejšnji članek v seriji Računalniška omrežja: Prve velike podatkovne zbirke

Naslednji članek v seriji Računalniška omrežja: Splet zrelih informacijskih sistemov (prihodnjič)

Povezan članek v seriji Prvi računalniki: Računalnik CDC Cyber 72

Povezan članek v seriji Prvi računalniki: Računalniki IBM/370

1 Comment

Add Your Comment