Mastodon Mastodon in English
Odpiralni čas: četrtek in petek 16:00-20:00, sobota 10:00-16:00. Muzej je zaprt ob nedeljah in vseh praznikih.
Back to all Post

Računalniška omrežja: Računalniško podprti informacijski sistemi

V novi seriji prispevkov smo se podrobneje posvetili pojavu računalniških omrežij. Razpiramo celovit pogled na to kako so se razvojne stopnje in posamezni vidiki računalniških omrežij dotaknili domačega računalništva in kako se v računalniških omrežjih na edinstven način kaže in udejanja tesna prepletenost računalništva, informatike in telekomunikacij.

Strojna oprema elektronskih računalnikov je v sedemdesetih zelo hitro napredovala do točke, ko je lahko zagotovila dovolj učinkovito in ekonomično zbiranje, obdelavo in shranjevanje velikih količin podatkov, obenem pa tudi njihovo praktično in množično posredovanje. K temu je v veliki meri pripomogel prav napredek v tehnologiji računalniških omrežij. Z njimi so nastali pogoji za oblikovanje vedno bolj razvejanih in dovršenih računalniško podprtih informacijskih sistemov, ki so odločilno in daljnosežno vplivali na hiter razvoj praktično vseh področij družbene dejavnosti. Pojav je poznan kot tretja industrijska ali digitalna revolucija in je tesno povezan tudi s pojavom mikroelektronike.

Računalniško podprti informacijski sistemi

Iz vidika strojne opreme je koncept računalniško podprtega informacijskega sistema v začetnem obdobju temeljil na centraliziranih sistemih z velikimi osrednjimi računalniki, ki so imeli zmogljivosti za upravljanje številnih oddaljenih terminalskih povezav in organizirano izvajanje opravil za več uporabnikov, ter zmogljivosti za oblikovanje, vzdrževanje in dostop do velikih podatkovnih zbirk.

Iz vidika programske opreme je koncept temeljil na razvoju obdelav in storitev tesno prilagojenih specifičnim potrebam posameznih področij. Od druge polovice šestdesetih so računalniški proizvajalci dali velik pomen programski opremi. Nastali so novi operacijski sistemi in pester nabor osnovnih orodij, ki so olajšala in izpopolnila uporabo na različnih področjih. Vodilni je bil seveda IBM s svojo zelo razvito in razvejano podporno industrijo in storitvami.

Preprosta pisarniška oprema z enoto za magnetne kartice iz sedemdesetih. Norsk Teknisk Museum. (CC BY-SA 4.0)

Vzpon informacijsko-komunikacijske tehnologije

Vedno večji pomen pa je imela v sedemdesetih tudi dobro razvita telekomunikacijska infrastruktura in komunikacijska računalniška oprema kot so terminali in modemi. Z njihovo pomočjo so med napravami lahko digitalne podatke učinkovito prenašali tudi prek analognih klicnih ali najetih telefonskih povezav. Z razvojem opreme, predvsem z novimi mikroelektronskimi rešitvami, so se v sedemdesetih ustrezno spreminjali tudi pogledi na računalniška omrežja, in obratno.

Prepletenost računalništva, informatike in telekomunikacij se je z razvojem računalniških omrežij v sedemdesetih izrazito okrepila. Izraža se v pojavu informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), ki je danes močno zakoreninjena v delovanju in upravljanju celotne družbe. Informacijski sistemi v tem okviru predstavljajo specifične kombinacije informacijsko-komunikacijskih tehnologij, ki uporabnikom omogočajo učinkovito ravnanje s podatki na različnih področjih od poslovnega do znanstvenega, od družbenega do osebnega.

Kadri, infrastruktura in podpora države

Za izdelavo in vzdrževanje programske opreme, podatkovnih zbirk in organizacijo celotnega informacijskega sistema so bili potrebni izobraženi in motivirani strokovnjak. Za njihovo uporabo je bila po drugi strani potrebna ustrezna računalniška kultura med uporabniki. V razvitih družbah so države izdatno podpirale uvajanje računalnikov in računalniško podprtih informacijskih sistemov na vsa področja. Skrbele so za primerno infrastrukturo, vzgojo strokovnih kadrov in splošno računalniško kulturo.

Na tem področju je Jugoslavija izrazito zaostajala. Običajno zaradi splošne gospodarske zaostalosti in pomanjkanja finančnih sredstev. Zelo pogosto tudi zaradi počasnih odločitev, ki niso dohajale bliskovitega napredka tehnologije. Večkrat pa žal tudi zaradi napačnih političnih usmeritev ali pa kratkovidnosti potencialnih uporabnikov nove tehnologije. Domač razvoj je v veliki meri temeljil na zavezetosti posameznih strokovnjakov. Ti so na različnih področjih dosegali uspehe kljub slabim razmeram in pomanjkanju podpore. Pri razvoju večjih informacijskih sistemov na računalnikih IBM je s svojimi kadri izdatno prispeval domači Intertrade. V osemdesetih se je na tem področju okrepil pomen Iskra Delta.

Pisarniška oprema z enoto za magnetne kartice iz sedemdesetih. Norsk Teknisk Museum. (CC BY-SA 4.0)

Varčevalna in združevalna politika

Razvoj sodobnih računalniško podprtih informacijskih sistemov je v sedemdestih pri nas zelo spodbudila predvsem želja po boljšem družbenem upravljanju in boljši organizaciji in izkoriščenosti računalniških kapacitet v državi. Računalniška oprema je bila za domača podjetja in organizacije težko dostopna. Sam nakup računalniške opreme pa brez celovitega razvoja v okviru informacijskih sistemov, v katere se je ta lahko smiselno vključila, povrhu še ni dajal željenih rezultatov.

V sedemdesetih je pri nas država izdatno spodbujala skupno uporabo in povezovanje v večje regionalne računalniške centre. S tem so po eni strani poskušali zagotoviti enoten pristop k programiranju in organizaciji, obenem pa razširiti uporabo. Odpraviti so želeli nepotrebno večkratno vlaganje sredstev in kadrov v razvoj nezdružljivih rešitev. Na posameznih področjih so tako spodbujali enotne metodološke, organizacijske in tehnološke rešitve. S tem je tesno povezan tudi pojav domače računalniške proizvodnje in uvedba strogih uvoznih omejitev v drugi polovici sedemdesetih.

Informacijski sistemi

Sodobni računalniško podprti informacijski sistemi so se najprej uveljavili v okviru velikih družbenih sistemov kot so statistika, prostor, davčna uprava, bančništvo, policija, zavarovalništvo, zdravstvo, znanost, izobraževanje in podobno. Prispevali so k razvoju storitvenih dejavnosti in ustreznejšemu, bolj učinkovitemu odločanju, upravljanju in družbenemu udejstvovanju. Služili so pri tekočem spremljanju družbenega in gospodarskega stanja in izdelavi bolj podrobnih analiz.

Računalniško podprti informacijski sistemi so se zgodaj seveda uveljavili tudi v velikih gospodarskih sistemih, v trgovini, logistiki in podobnih dejavnostih, kjer so si z novo tehnologijo lahko izdatno pomagali pri upravljanju poslovnih dejavnosti, na primer pri vodenju zapletenih dobavnih in prodajnih verig, upravljanju finančnih tokov in podobno.

Bolj napredna pisarniška oprema z enoto za magnetne kartice iz sedemdesetih. Norsk Teknisk Museum. (CC BY-SA 4.0)

V smeri informacijskih sistemov

Pri nas so se prizadevanja za oblikovanje računalniško podprtih informacijskih sistemov začela že takoj, ko so konec šestdesetih namestili prve elektronske računalnike IBM/360 in prvi večji računalnik CDC 3300 v Republiškem računskem centru. Oprema takrat še ni zadoščala za oblikovanje zadovoljivih informacijskih sistemov. Z njihovo pomočjo so lahko storili le prve korake v tej smeri. Za to obdobje so značilni posamezni poskusi na različnih področjih, večjih enotnih projektov pa še ni bilo.

Začetniki so pred tem večinoma že uporabljali strojno obdelavo podatkov z računskimi stroji. Prvi korak je zato običajno predstavljal prenos uveljavljenih strojnih obdelav na elektronsko obdelavo. Sledil je postopen prehod iz luknjanih kartic na magnetne nosilce z neposrednim dostopom in oblikovanje prvih podatkovnih zbirk. Terminalskih omrežij in oddaljenih povezav med posameznimi informacijskimi sistemi na tej stopnji še ni bilo.

Modernizacija javne uprave

Zavod za statistiko je bil dolgo časa glavni pobudnik za modernizacijo domače informatike, najprej s spodbujanjem uporabe računskih strojev, nato pa s širjenjem zavesti o pomenu nove računalniške tehnologije. K nam so konec šestdesetih relativno zgodaj iz tujine prinesli tudi ideje o sodobnih računalniško podprtih informacijskih sistemih in podatkovnih bankah.

Prizadevali so si, da bi v javni upravi postavili temelje za sodoben informacijski sistem z enotno metodologijo in tehničnimi standardi. Tehnično in finančno pomoč pri modernizaciji statistike in celotnega sistema informacij v javni upravi so takrat poiskali pri Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). Leta 1970 so se uspeli priključiti k njunima projektoma Technical co-operation (TECO) in Public management (PUMA). Resno so pristopili k razvoju lastnih računalniških kadrov in so začeli oblikovati temeljne prvine projekta za modernizacijo. Zgledovali so se po sodobnih konceptih registrov v nordijskih državah in zahodno-nemški računalniško podprti banki statističnih podatkov, ki so jo tam začeli razvijati le kako leto prej.

Pisarniška oprema z namiznim mini računalnikom iz konca sedemedsetih. Norsk Teknisk Museum. (CC BY-SA 4.0)

Družbeni informacijski sistem

Želeli so reformirati celoten sistem informiranja z idejo nekakšnega splošnega družbenega informacijskega sistema, ki bi v najširšem možnem smislu povezal in uskladil vse različne informacijske podsisteme v državi in zagotovil enotno evidentiranje, zbiranje, obdelavo in objavo vseh družbeno pomembnih podatkov. Najbolj pereče je bilo pri nas prav slabo urejeno področje zbiranja podatkov. To je leta 1969 ugotovil tudi strokovnjak OECD na svojem tritedenskem obisku v Sloveniji. Zavod za statistiko je zato najprej tesno sodeloval z različnimi dajalci podatkov pri novi organizaciji in racionalizaciji zbiranja podatkov.

Izvore statističnih podatkov, ki jih je zbiral Zavod za statistiko, so v veliki meri predstavljale občine in podjetja, na primer na nivoju prebivalstva, prostora, gospodarske in družbene dejavnosti. V domači javni upravi je v tem času obstajal zastarel sistem, ki je zahteval veliko število zaposlenih za ročno zbiranje in obdelavo vrste slabo organiziranih in nepovezanih podatkov. Želeli so odpraviti neracionalno organizacijo in tako ustvariti pogoje za uvedbo računalniške oziroma elektronske obdelave.

Stanje računalništva v občinah

Občinske uprave so zaradi pomanjkanja finančnih sredstev na področju računalništva občutno zaostajale za gospodarstvom in so si zato običajno pomagale z računalniki v lokalnih podjetjih. Ljubljanske in mariborske občine so med prvimi izvajale omejene obdelave že na računalniku CDC 3300. Za druge občine so bili bistveni v tem času predvsem prvi računalniki IBM/360, ki so jih namestili v najbolj uspešnih podjetjih po vsej državi.

V skladu z novo združevalno, varčevalno usmeritvijo so na začetku sedemdesetih marsikje ravno občine spodbujale tudi organizacijo večjih skupnih računalniških centrov, kamor so se poleg lokalnih podjetij v obdelavo vključile tudi same in nekateri drugi javni zavodi. Med prvimi je na ta način pri organizaciji skupnega centra z računalnikom IBM 360/40 v Ekonomskem centru Maribor sodelovala mariborska občina leta 1971.

Pisarniška oprema z osebnim računalnikom iz osemdesetih.Norsk Teknisk Museum. (CC BY-SA 4.0)

Upravni informacijski sistem

Občine niso podatkov zbirale le zato, da so jih posredovale Zavodu za statistiko in drugim organom. Uporabljale so jih seveda tudi za lastne potrebe, za lasten občinski upravni informacijski sistem. Elektronsko obdelavo so želeli uvajati za vodenje registra občanov in lokalni kataster z vsemi pripadajočimi evidencami, pa pri finančnih in davčnih službah občine, pri problematiki gradbeništva in urbanizma, ter v dokumentacijski službi.

Elektronsko obdelavo podatkov in druge sodobne kibernetične metode so želeli uvajati tudi zato, da bi občinsko upravo približali občanom, da bi izboljšali njeno delovanje in zmanjšali zaposlovanje uradnikov. Pri uvajanju računalništva v javno upravo je Zavod za statistiko spodbujal enovit in usklajen pristop v celotni državi. Prizadevali so si, da bi občinske uprave uporabljale združljive strojne in programske rešitve. Želeli so vzpostaviti tudi bolj učinkovit povraten sistem, s katerim bi občine bolj tekoče pridobivale podatke od zavoda.

Pilotni projekt upravnega informacijskega sistema

Prvi pilotni projekt modernizacije zbiranja in obdelave podatkov z elektronskim računalnikom so v sodelovanju z Zavodom za statistiko izvedli v novogoriški občini leta 1971. Zgledovali so se po modelu informacijskega sistema, ki so ga uporabljali v zahodno-nemških občinah. Najprej so izvedli odmere davkov na osebne dohodke in prispevkov iz dohodkov kmetijskih pridelovalcev, ter splošno davčno knjigovodstvo občine. Nato so oblikovali še register občanov in izvedli odmero prispevkov od mestnega zemljišča.

Obdelavo so takrat izvajali na računalniku IBM 360/25 v Meblo Nova Gorica. Leto kasneje so iste obdelave poskusno začele uporabljati še primorske občine na računalniku IBM 360/20 v Tomos Koper. Nato so sledile še številne druge slovenske občine na lokalnih računalnikih IBM/360. Ljubljanske občine so leta 1972 začele uporabljati računalnik IBM 360/25 Republiškega sekretariata za notanje zadeve. Z njegovo pomočjo so do 1976 zgradile celovit upravni informacijski sistem z obdelavami za vse vrste prispevkov in davkov. Uredile so tudi nove elektronske evidence kot so register občanov, družinske kartoteke, volilni imenik, kataster in podobno.

S to obsežno temo nadaljujemo naslednjič!

.. zbral in sestavil Miha Urh.

Več o tem

Prejšnji članek v seriji Računalniška omrežja: Aktivni terminali in porazdeljena obdelava

Naslednji članek v seriji Računalniška omrežja: Prve velike podatkovne zbirke

Povezan članek v seriji Prvi računalniki: Prvi večji elektronski center

Povezan članek v seriji Prvi računalniki: Računalniki IBM/360

2 Comments

Add Your Comment