Odprto ob četrtkih in petkih od 16h-20h, ob sobotah od 10h-16h. Muzej je zaprt ob nedeljah in vseh praznikih.
Back to all Post

Prvi računalniki v Sloveniji, 8. del – prva računalniška mreža in šolstvo

Nadaljujemo s serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.

Pregled vsebine:

  • IFIP 1971
  • CDC 6400 in prva računalniška mreža
  • Ustanovitev RCU in IBM 1130 na FE
  • Razvoj univerzitetnega računalništva v Ljubljani
  • Selitev RCU in DEC System 10
  • Razvoj univerzitetnega računalništva v Mariboru
  • Sperry Rand UNIVAC 90/30 in CDC Cyber 172
  • Pouk računalništva v srednjih šolah
  • Študij računalništva in informatike na FE

S tokratno in prihodnjimi objavami bomo nekoliko drugače predstavili burno dogajanje med leti 1971 in 1976. Temu obdobju se bomo približali manj kronološko, iz več različnih zornih kotov s poudarkom na družbeno še posebej pomembnih projektih. V tokratni objavi tako obravnavamo razvoj univerzitetnega računalništva v Ljubljani in v Mariboru, ter projekt uvajanja pouka računalništva v srednje šole in začetek računalniško usmerjenih študijskih smeri na Fakulteti za elektrotehniko in Fakulteti za strojništvo. Bolj podrobno obravnavamo tudi namestitev velikega računalnika CDC 6400 v RRC Republiškem računskem centru in prvo računalniško mrežo, ki se je takrat oblikovala z uvedbo oddaljene obdelave. Nismo pa pozabili niti na mednarodni kongres IFIP, ki je bil jeseni 1971 organiziran v Ljubljani in je kot še noben drug dogodek dotedaj zbudil splošno zanimanje za računalništvo pri nas.

Naslednja velika prelomnica

Razvoj računalništva je do začetka sedemedesetih prekosil celo najbolj optimistične napovedi. Do leta 1971 se je zvrstila izredno zgoščena serija tehnoloških inovacij, ki so bile že vsaka zase tako daljnosežne in vplivne, da bi zaslužile naziv revolucija, od tranzistorja do integriranega vezja in nazadnje mikroprocesorja. Tudi v računalništvu pri nas predstavlja leto 1971 naslednjo veliko prelomnico po letu 1962, ko smo dobili prvi elektronski računalnik in letu 1967, ko je eksplodiralo število novih namestitev računalnikov.

Vpliv teh inovacij je takrat namreč zares prodrl tudi k nam in začel izrazito spreminjati vsa področja življenja. Elektronski računalniki niso bili več le prestižni pripomočki za izbrane temveč so vse bolj postajali osnovni pogoj za sodobno delovanje in uspešnost tako posameznih organizacij kot celotne družbe. Po drugi strani pa je sama industrija mikroelektronike, predvsem v povezavi z računalništvom in informatiko, že začela postajati temeljna infrastruktura na kateri je slonel ves nadaljni razvoj. K nam so leta 1971 prišli prvi računalniki tretje generacije, ki so že uporabljali monolitna integrirana vezja/čipe, medtem pa se je z izdelavo prvega mikroprocesorja Intel 4004 že začela napovedovati naslednja četrta generacija mikroračunalnikov. (71/01a, 71/01b)

Zgodnji primer elektronskega vezja s čipi iz tega časa, ki pripada mini računalniku DEC PDP-8. (CC Public domain)

Stanje v Sloveniji in Jugoslaviji

Pri nas je med leti 1968 in 1973 vladala precej ugodna klima za uvajanje računalništva. To je bilo obdobje največje rasti računalniških kapacitet, četudi razvoj niti v tem vidiku ni dosegal ravni razvitih držav. Sorazmerno lahko je bilo pridobiti opremo, nekaj časa od leta 1971 do 1973 celo brez carine, še vedno pa je močno primanjkovalo kvalificiranega kadra, znanja in vizije.

Po izredni eksploziji elektronskih računalnikov v Sloveniji naj bi bilo do konca leta 1970 vseh računalnikov vključno s klasičnimi garniturami in velikimi sistemi že 95. V celotni Jugoslaviji naj bi jih bilo okrog 280, od tega v Srbiji 82, na Hrvaškem 78, Makedoniji 12, Bosni in Hercegovini 10 in v Črni Gori 2. Veliko prednost v opremi je pri nas uživala predvsem Ljubljana s kar 52 sistemi, drugje po Sloveniji pa je bilo razkropljenih še 7 sistemov v Mariboru, 6 v Celju, 4 v Škofji Loki, 3 v Ajdovščini, Kranju in Novi Gorici, 2 v Kopru in Novem Mestu, ter po en sistem v Begunjah, Cerknici, Jesenicah, Kamniku, Kidričevem, Murski Soboti, Piranu, Ravnah na Koroškem, Sevnici, Trbovljah, Tržiču, Velenju in Žalcu.

Po poročilu IJS Inštituta Jožef Stefan, naj bi bilo pri nas v sredini leta 1970 vsaj 40 elektronskih računalnikov. Leta 1971 naj bi v Jugoslaviji avtomatsko obdelavo podatkov izvajalo že 340 podjetij in ustanov, 123 v Srbiji, 96 v Sloveniji, 89 na Hrvaškem, 16 v Makedoniji, 13 v BIH in 3 v Črni Gori. V letu 1972 pa naj bi bilo pri nas nameščenih že približno 120 računalnikov, toliko kot jih je bilo sredi leta 1969 v celotni Jugoslaviji. (69/25, 70/46, 71/01a, 71/01b, 71/02, 71/08, 71/33, 72/36)

Tipičen mini računalnik iz prve polovice sedemdesetih DEC PDP-11/05. US National archives. (CC Public domain)
$> V muzeju razstavljamo podobno ohišje enega izmed računalnikov DEC PDP-11 in tipičen teleprinter DECwriter, kakršen je na sliki levo.

IFIP 1971

Dodatno spodbudo je temu hitremu razvoju kapacitet dalo tudi mednarodno srečanje strokovnjakov za obdelavo podatkov IFIP, ki je bilo v Ljubljani organizirano jeseni leta 1971. Še nikoli prej nista računalništvo in informatika v naših medijih uživala toliko pozornosti. To je močno vplivalo na splošno zavest o pomenu in nujnosti uvajanja računalništva na vseh področjih družbene dejavnosti. Tudi na državni ravni se je začelo bolj resno, sistematično in usmerjeno razmišljati o prihodnjem razvoju računalništva pri nas. Vrstili so se pozivi k bolj racionalni in enotni ureditvi vseh vidikov tega področja.

Pridobitev kongresa IFIP 1971 je bila za Slovenijo kot manj računalniško in gospodarsko razvito državo izreden uspeh. V organizaciji IFIP je sicer sodelovalo 32 držav, konference pa so organizirali vsaka tri leta. Namen konferenc je bil običajno predstavitev znanstvenih razprav teoretičnega in akademskega značaja, pa tudi izmenjava informacij med proizvajalci in uporabniki o metodah in tehnologiji obdelave podatkov, spremljajoča razstava pa je bila tudi velika priložnost za proizvajalce, da razširijo svoje poslovanje na nova tržišča. Želja naših organizatorjev je bila, da bi vsaj za trenutek tudi domači javnosti pokazali razsežnost in poslovni utrip modernega računalništva v svetu, strokovno javnost pa da bi izpostavili najnovejšemu znanju, raziskavam in vrhunskim stikom z drugimi strokovnjaki na tem področju.

Ljubljanska konferenca je za razliko od prejšnjih menda dala več poudarka poslovni uporabi računalnikov. V šestih dneh kongresa je bilo organiziranih zavidljivih 218 razprav in predavanj, od tega so jih ameriški udeleženci prispevali več kot 100, naši pa le 3. Udeležilo se ga je 2500 najuglednejših svetovnih strokovnjakov iz 45 držav. Na Gospodarskem razstavišču je razstavljalo 80 proizvajalcev iz 16 držav, v ospredju pa so bili še vedno ameriški, angleški in japonski proizvajalci. (71/01a, 71/01b, 71/01c, 71/01d, 71/01f, 71/15, 73/39)

Računski center z računalnikom CDC 6400 na aachenski univerzi. German Federal Archives (CC BY-SA 3.0 DE)

RRC Ljubljana – CDC 6400 + terminali

Tega leta spomladi so v RRC kupili nov sistem CDC 6400, takrat največji v Jugoslaviji. Ta je prvi pri nas omogočal, da so se partnerji s pomočjo daljinskih priključkov oziroma terminalov povezovali nanj prek telefonske linije. K sodelovanju v RRC so leta 1970 poleg prvotnih ustanovnih članov pristopili še Ljubljanske mlekarne, Gradbeno podjetje Obnova, Združenje gozdnogospodarskih podjetij, Republiška raziskovalna skupnost in Republiška izobraževalna skupnost, zato so v RRC morali povečati kapacitete in omogočiti zakup več deležev. Univerza v Ljubljani je takrat svoj delež v centru podvojila, priključila pa sta se še Klinična bolnišnica v Ljubljani in Republiški cestni sklad.

Računalnik CDC 6400 in njegovih 9 terminalov naj bi bila prva računalniška mreža v Jugoslaviji, četudi le regionalna, zelo majhna in zaprta sama vase. Oddaljena obdelava pa je bila zaradi izredno slabih telefonskih povezav pri nas menda tudi počasna. Računalnik CDC 6400 je imel zelo karakteristično operatersko konzolo z dvema okroglima zaslonoma in tipkovnico, omogočal pa je priklop do 12 vhodno-izhodnih naprav. V RRC so leta 1971 uredili tudi poseben prostor za programerje. Tem je preglavice baje povzročalo uvajanje nove različice operacijskega sistema SCOPE. Novi računalnik je bilo mogoče programirati v višjih programskih jezikih Fortran, Algol, Cobol, Basic in nekaterih drugih.

Med prvimi so imeli v Evropi takšen računalnik že leta 1966 v računskem centru aachenske univerze v Nemčiji, kjer so nanj dostopali kar prek 64 terminalov in teleprinterjev. Računalnik CDC 6400 je v RRC že spomladi leta 1972 zamenjal še bolj zmogljivi CDC Cyber 72, ki je nato v centru deloval vse do začetka osemdesetih. (70/07, 71/03, 71/08, 71/18, 71/19, 71/43, 71/51, 71/65, 74/11, W/10k, WIKI/22)

Magnetne enote računalnika CDC 6400 na aachenski univerzi. German Federal Archives (CC BY-SA 3.0 DE)

Ustanovitev RCU – IBM 1130 na FE

Na ljubljanski univerzi so v tem času kupili lasten mini računalnik IBM 1130, ki je med drugim služil tudi kot aktivni terminal za oddaljeno povezavo na računalnik CDC 6400. Računalnik je bil nameščen v avli drugega nadstropja FE Fakultete za elektrotehniko in je bil menda večinoma namenjen za raziskovalno delo doktorantov in asistentov.

Ustanovljen je bil tudi RCU Računalniški center Univerze v Ljubljani, z nalogo da skrbi za organizacijo in upravljanje z računalniškimi kapacitetami univerze. Strokovni svet za razvoj računalništva in informatike na univerzi je vodil prof.dr.Jernej Virant, za koordinacijo in poslovno sodelovanje pa je skrbel prof.dr.Janez Grad. RCU je zaradi pomanjkanja sredstev za nakup lastnega velikega sistema dolgo deloval v okviru in senci partnerstva z RRC. Po eni strani je to samostojen razvoj univerzitetnih računalniških kapacitet nekoliko zaviralo, po drugi strani pa je univerza imela zagotovljen dostop do velikih računalnikov, ki si jih sama v tem času nebi mogla priskrbeti.

Tudi IJS, kot upravljalec RRC, je leta 1972 uradno postal del Univerze v Ljubljani. Sodelovanje med posameznimi fakultetami in IJS je bilo že od ustanovitve močno tudi na področju računalništva, predvsem z FMF Fakulteto za matematiko in fiziko in njenim IMFM Inštitutom za matematiko, fiziko in mehaniko, kjer sta bila v šestdesetih nameščena računalnika Zuse Z-23 in IBM 1130.

Mnoge fakultete univerze so imele vedno večje in zelo specifične potrebe v računalništvu. Partnerstvo v RRC, ki naj bi posloval po načelih ekonomike, jim zato ni bilo popolnoma pisano na kožo. Univerza si je želela lastnih računalniških kapacitet, ki bi izrecno služile znanstveno-raziskovalnim in pedagoškim namenom po zgledu zagrebške univerze, ki je zelo velikopotezno načrtovala svoj računalniški center in je leta 1973 namestila takrat največji računalnik v Jugoslaviji Sperry Rand UNIVAC 1110. Na ljubljanski univerzi so želeli tudi drugačen, bolj neposreden in interaktiven način dostopa. (70/07, 71/65, 73/14, 76/43, 77/56, IDPR/04, UNI/01)

Računalnik IBM 1130 v centrali Nizozemskih železnic, 1973. Het Utrechts Archief. (CC Public domain)
$> V muzeju hranimo nekaj sestavnih delov iz tega časa, tudi takšne kot jih je uporabljal IBM 1130.

Razvoj univerzitetnega računalništva

S povečevanjem resnega usmerjenega izobraževanja računalniških kadrov se je namreč zelo povečala tudi potreba po neposrednem dostopu do računalniških kapacitet za praktično delo v okviru pedagoškega procesa. V letih 1971-73 sta dolgoletni vodja RCU Janez Grad in profesor FE Jernej Virant v okviru univerze zasnovala močno terminalsko mrežo za povezave na osrednje računalniške kapacitete v RRC.

Prve kartično-printerske terminale so dobili že leta 1971, v celoti pa je bila mreža realizirana do leta 1975, ko je imela menda že domala vsaka fakulteta svoj terminal. Vendar pa zgolj dostop do procesnih kapacitet prek terminalov za fakultete in inštitute ni zadoščal. Želeli so tudi več interaktivnega in grafičnega dela, programiranega učenja in drugih pedagoških dejavnosti na računalnikih, zato so bili v okviru univerze vse bolj nezadovoljni. Poskušali so zagotoviti večji delež univerze v RRC, potem pa se je vse bolj krepila tudi ideja o lastnem večjem računalniškem sistemu v okviru RCU.

V okviru univerze so za potrebe razvoja procesnih sistemov v laboratoriju LAKOS Fakultete za strojništvo in Oddelka za avtomate in biokibernetiko IJS kupili tudi več prilagojenih mini in procesnih računalnikov(o tem pa več v naslednji objavi).

RCU je leta 1980 dobil nove sodobne prostore v stolpu nove Ekonomske fakultete, kjer je deloval naslednjih 21 let. Leta 1981 so tam namestili veliki računalnik DEC System 10(znan tudi kot PDP-10) in postopno vzpostavili povezave do vseh fakultet in drugih enot univerze ter večjih centrov v državi. Članice univerze so imele prek terminalov omogočen interaktivni dostop do osrednjih kapacitet, kar je v osemdesetih izrazito prispevalo k razvoju uporabe računalnikov v pedagoškem in raziskovalnem procesu. V RCU so skrbeli za razvoj kvalitetnega kadra in specifične rešitve, ki bi v največji možni meri odgovarjale potrebam vseh deležnikov. (70/07, 71/65, 73/14, 76/43, 77/22, 77/56, IDPR/01, UNI/01)

Primer zaslonskega terminala CDC. Berkeley Lab Computing Sciences. (CC BY-SA 2.0)

Visokošolsko računalniško središče v Mariboru

Leta 1972 je bil tudi v okviru Združenja mariborskih visokošolskih zavodov sprejet podoben sklep o ustanovitvi Visokošolskega računalniškega središča v okviru VEKŠ Višje ekonomsko-komercialne šole, kasneje RCUM Računalniški center univerze v Mariboru. Ta naj bi deloval kot strokovno telo odgovorno za usklajevanje razvoja računalništva v združenju, poskrbel pa naj bi tudi za vzpostavitev povezave z RCU Računalniškim centrom Univerze v Ljubljani.

Za VEKŠ Višjo ekonomsko-komercialno šolo so leta 1972 začeli graditi nov objekt, v katerem je našel prostor tudi računalniški center in nova učilnica računalništva za 15 študentov, ki je omogočala sodobno pedagoško delo. Pri vzpostavitvi večjega skupnega centra so se takrat povezali s Skupščino občine Maribor in ECM Ekonomskim centrom Maribor, s katerim so tesno sodelovali že od začetka šestdesetih. Sodelovala so tudi lokalna podjetja Impol, Mariborske livarna, MTT, Stavbar, Zlatorog in druga. Leta 1973 je bila gradnja zaključena in v centru nameščen računalnik IBM 370/135. VEKŠ je računalnik prvenstveno uporabljala za raziskovalno delo, začeli pa so tudi z uporabo v pedagoškem procesu. Posvetili so se menda bolj aplikativnim vidikom, kot so poslovna informatika, projektno vodenje in podobno. Novi skupni prostori, ki so praktično združili organizaciji pod isto streho, so omogočili še tesnejše sodelovanje, VEKŠ pa nekoliko razbremenil skrbi, zaradi neuspešnih pogajanj pri nakupu lastnega računalnika.

V zasnutku RCUM so namreč predvideli nakup ali najem lastne opreme, ki bi omogočila praktično izvajanje računalniških predmetov v zavodih. Projekt nabave lastne opreme se je zaradi zapletov pri pridobitvi dovoljenja realiziral šele leta 1977 z nakupom sistema Sperry Rand UNIVAC 90/30. Tega leta je bil med univerzama v Mariboru in Ljubljani sklenjen tudi poseben dogovor o sodelovanju na področju računalništva. Na VEKŠ so v letih 1975-77 namestili tudi vsaj tri zaslonske terminale Uniscope 100. V RCUM so prvi večji računalnik CDC Cyber 172 namestili leta 1981, s tem pa se je začel tudi bolj intenziven razvoj.

Prvi računalnik v združenju so sicer imeli na VTŠ Visoki tehniški šoli že leta 1969, in sicer računalnik IBM 1130, ki smo ga že omenili. Potem ko so že leta 1973 na njem preučevali možnost za uporabo računalnika v knjižničarstvu, se je tu v nadaljevanju vse bolj razvijal specifičen knjižnični informacijski sistem za potrebe osrednjih slovenskih in drugih jugoslovanskih knjižnic. V Univerzitetni knjižnici Maribor je bila do leta 1984 že uvedena avtomatizirana izposoja z lastno programsko opremo in izdelan prvi računalniški bibliografski zapis. Sredi sedemdesetih pa se je ob podpori lokalnih podjetij na VTŠ oblikoval tudi LAOP Laboratorij za avtomatizacijo in optimiranje proizvodnje(o tem pa več v naslednji objavi). (69/02, 70/07, 72/24, 72/34, 74/34, 75/05, 76/08, 76/36, 77/01, 77/42, 77/56, 78/12, 79/13, UNI/01)

Terminal Uniscope 100, kakršne so uporabljali sredi sedemdesetih na VEKŠ. Tekniska museet, Stockholm. (CC BY-SA 4.0)

Šolstvo.. komisija za uvajanje računalništva v srednje šole

Aktivnosti za uvedbo računalništva v izobraževalni proces so se pri nas začele že v začetku sedemdesetih let. Najprej se je uvajal pouk računalništva v srednje šole, nato pa tudi različni programi računalništva na fakultete.

Prvi pouk praktičnih znanj iz računalništva za srednje šole je poskusno začel izvajati že prof.Izidor Hafner na Šubičevi gimnaziji v šolskem letu 1969/70. Tudi drugje so se v tistem času pojavila posamezna predavanja v okviru matematike ali pa neodvisno. Izidor Hafner se je po uspešni izvedbi pouka povezal z Zavodom za šolstvo in oblikovala se je manjša strokovna služba za računalništvo, v kateri je sodelovalo nekaj ljudi, ki so prav tako neodvisno preučevali možnost uvedbe pouka računalništva. S strani zavoda sta sodelovala Milan Adamič in Branko Roblek, s strani IJS Vladislav Rajkovič, Cveto Trampuž in Mira Volk, iz FE Jernej Virant, iz RRC Janez Lesjak in INFIM Egon Zakrajšek, iz VTŠ Maribor pa Milan Kac. Skupino je vodil Branko Roblek.

Začeli so pripravljati načrt uvajanja v šole in učni načrt pouka. Pouk naj bi poskusno najprej uvedli v letu 1971/72 na petih gimnazijah v Ljubljani, Mariboru, Brežicah in Škofji Loki in dveh tehniških šolah v Ljubljani in Mariboru, potem pa postopno v vseh petinšestdesetih srednjih šolah do leta 1975/76.

Organizirani so bili tečaji za učitelje, na katerih je vsako leto sodelovalo novih 25 učiteljev, pri poučevanju pa naj bi sprva pomagali tudi računalniški strokovnjaki iz lokalnega okolja. Učni načrt je obsegal 52 ur. Od tega je bilo namenjenih 8 ur pripravi problema in rešitve ter 22 ur programskemu jeziku Fortran. Predvideno je bilo tudi praktično delo na računalniku. Ob izvajanju poskusnega pouka je nastajal učbenik za pouk računalništva v srednjih šolah, ki sta ga napisala Ivan Bratko in Vladislav Rajkovič. To je bil prvi učbenik pri nas, menda pa tudi v Srednji in Jugovzhodni Evropi. V Sloveniji naj bi v srednje šole takrat vpeljali pouk računalništva med prvimi v Evropi, celo pred Zvezno republiko Nemčijo. (71/37, 71/41, 71/46, 72/29, 72/32, IDPR/01, IDPR/02)

Del računalnika DEC System 10, kakršnega je po dolgotrajnih prizadevanjih dobila Univerza v Ljubljani leta 1981. (CC BY-SA 3.0)

Šolstvo.. začetki študija na FE

Tudi na univerzi so predavanja postopno dobivala računalniške vsebine. Na FE Fakulteti za elektrotehniko je profesor in vodja Računskega centra IMFM Tomislav Skubic že v letu 1967 organiziral prvi tečaj programiranja kot enosemesterski predmet. Udeležilo se ga je približno 40 študentov. Na koncu tečaja so imeli možnost preizkusa krajšega program na takratnem računalniku ZUSE Z-23 v Računskem centru. Predmet se je izvajal nekaj let.

Potem pa se je nekje leta 1971 porodila zamisel o uvedbi resnega študijskega programa ‘Računalništvo in Informatika’, ki bi bil enakopraven program med drugimi obstoječimi programi na FE. Medtem se je leta 1972 začelo računalništvo uvajati tudi na FS Fakulteti za strojništvo, kjer se je oblikovala nova podiplomska smer ’Avtomatizacija, obdelovalni sistemi in računalniška tehnologija’, na EF Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer so imeli svoj program ‘Računalništvo in Informatika’, na VEKŠ Visoki ekonomsko komercialni šoli Maribor, kjer se je pod vodstvom Ferdinanda Marna razvil program Poslovna informatika in na VŠOD Višji šoli za organizacijo dela v Kranju, kjer se je oblikovala študijska smer za organizatorje računalniške obdelave. Postajalo je vse bolj jasno, da bi bilo potrebno to razdrobljeno študijsko smer združiti v enoten oddelek in resno pristopiti k oblikovanju celovitega študijskega programa.

Stavba FE na Tržaški je bila takrat dograjena s finančno podporo Iskre, v okviru fakultete pa je bil ustanovljen nov oddelek za Računalništvo in informatiko. Profesorji računalništva so tako lahko dobili mesto v novih prostorih. Pri pripravi novega študijskega programa računalništva so vsak s svojimi predmeti sodelovali profesorji Slavko Hodžar, ki je postal tudi prvi predstojnik novega oddelka, pa Ludvik Gyergyek in Jernej Virant iz FE, ter Polde Leskovar iz FS. Program računalništva se je v sodelovanju z matematičnim oddelkom FNT začel izvajati v šolskem letu 1972/73 kot nadaljevalni program v zadnjih dveh letnikih študija elektrotehnike. Razpis za prve študente so objavili pozno saj so se želeli izogniti prevelikemu navalu. Sprejeli so prvih 15 študentov, katerih prejšnji študiji so morali vključevati višjo matematiko, fiziko in osnove programiranja. Novi študijski program si je prizadeval predvsem za vzgojo strokovnjakov, ki bi do potankosti poznali ustroj in delovanje računalniških sistemov.

Za same študente računalništva je bila do konca sedemdesetih računalniška opremljenost FE bolj slaba. Poleg IBM 1130, do katerega študentje(razen diplomantov) niso imeli prostega dostopa, so leta 1972 kupili prvih 17 elektronskih kalkulatorjev HP-35, ki so nadomestili en sam mehanski Facit in logaritmska računala. Za delo na računalniku so menda v tem času morali na IJS, kjer so imeli sredi sedemdesetih vsaj dva računalnika DEC PDP-11/34 in PDP-11/10 ali pa v sosednji Eles, kjer so imeli po letu 1976 računalnik PDP-11/34 z zaslonskim terminalom DEC GT40, ki je že imel vektorsko grafiko. Postopno so tudi na FE dobili računalnik PDP-11.

Samostojen štiriletni študij se je začel načrtovati leta 1976. Zanj so bili takrat predlagani trije temeljni moduli: Programska oprema, računalniška logika in sistemi, ter informatika. Dodaten pedagoški modul za šolanje profesorjev je prevzel FNT. Samostojen študij se je začel izvajati šele v šolskem letu 1981/82, na FE pa je bil ustanovljen tudi nov Mikroračunalniški laboratorij in nekaj drugih laboratorijev, ki so v nadaljevanju igrali bistveno vlogo v razvoju domače računalniške proizvodnje. Oddelek za računalništvo je v tem času intenzivno sodeloval s podjetji Iskra, Intertrade in Gorenje, tako pri razvojnem in znanstveno-raziskovalnem delu, kot pri vzgoji kadrov. (UNI/01, FRI/01, IDPR/01, 73/26, 73/31, 74/34, 76/29, 77/49, 77/56, 79/14, 79/30)

.. zbral in sestavil Miha Urh

Sledi

V naslednji objavi bomo podrobno obravnavali uvajanje moderne avtomatizacije s procesnimi računalniki pri nas. Ti so bili posebej pomembni pri vodenju in upravljanju elektroenergetskih, telekomunikacijskih in obdelovalnih sistemov. V industriji se je procesno računalništvo najprej začelo razvijati na podlagi mini računalnikov različnih proizvajalcev, njihovo uporabo pa so v veliki meri spodbujali in omogočali v laboratoriju LAKOS na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani in laboratoriju LAOP na mariborski VTŠ Višji tehniški šoli. Prvi procesni računalniki so bili vključeni v začetku sedemdesetih v vodenje električnega in telefonskega omrežja, v proizvodnji pa eni izmed prvih leta 1974 v Iskri in leta 1976 v Železarni Ravne.

Viri

69/25 : Delo (10.12.1969, letnik 11, številka 335) (LINK) | 70/07 : Delo (05.11.1970, letnik 12, številka 302) (LINK) | 70/46 : Delo (20.06.1970, letnik 12, številka 165) (LINK) | 71/01a : Sobotna priloga (31.07.1971, letnik 13, številka 205) in Delo (10.08.1971, letnik 13, številka 215) in Delo (12.08.1971, letnik 13, številka 217) (LINK,LINK,LINK) | 71/01b : Delo (23.08.1971, letnik 13, številka 228) (LINK) | 71/01c : Delo (25.08.1971, letnik 13, številka 230) in Delo (26.08.1971, letnik 13, številka 231) (LINK,LINK) | 71/01d : Sobotna priloga (28.08.1971, letnik 13, številka 233) (LINK) | 71/01f : Delo (29.08.1971, letnik 13, številka 234) (LINK) | 71/02 : Delo (16.11.1971, letnik 13, številka 312) (LINK) | 71/03 : Iskra (27.11.1971, letnik 10, številka 46) (LINK) | 71/08 : Delo (15.06.1971, letnik 13, številka 160) (LINK) | 71/15 : Merx vestnik (1971, letnik 7, številka 8/9) (LINK) | 71/18 : Iskra (16.01.1971, letnik 10, številka 2) (LINK) | 71/19 : Naš Aero (03.07.1971, letnik 10, številka 3) (LINK) | 71/33 : Delo (04.08.1971, letnik 13, številka 209) (LINK) | 71/37 : Delo (10.07.1971, letnik 13, številka 184) (LINK) | 71/41 : Delo (01.09.1971, letnik 13, številka 237) (LINK) | 71/43 : Delo (14.04.1971, letnik 13, številka 101) (LINK) | 71/46 : Delo (15.10.1971, letnik 13, številka 281) (LINK) | 71/51 : Tedenska tribuna (07.01.1971, letnik 19, številka 1) (LINK) | 71/56 : Delo (27.02.1971, letnik 13, številka 55) (LINK) | 71/65 : Delo (06.11.1971, letnik 13, številka 302) (LINK) | 72/24 : Delo (18.05.1972, letnik 14, številka 133) (LINK) | 72/29 : Delo (06.07.1972, letnik 14, številka 182) (LINK) | 72/31 : Delo (11.07.1972, letnik 14, številka 187) (LINK) | 72/34 : Delo (03.10.1972, letnik 14, številka 270) (LINK) | 72/36 : Delo (26.10.1972, letnik 14, številka 293) (LINK) | 72/44 : Iskra (03.06.1972, letnik 11, številka 21) (LINK) | 72/45 : Iskra (07.10.1972, letnik 11, številka 37) (LINK) | 73/08 : Železarski zbornik (1973, letnik 7, številka 2) in Železarski zbornik (1973, letnik 7, številka 4) in Informativni fužinar (1973, letnik 10, številka 8) (LINK,LINK,LINK) | 73/09 : Informativni fužinar (1973, letnik 10, številka 9) (LINK) | 73/14 : Delo (05.01.1973, letnik 15, številka 3) (LINK) | 73/23 : Delo (12.07.1973, letnik 15, številka 187) (LINK) | 73/25 : Delo (26.08.1973, letnik 15, številka 231) in Sobotna priloga (06.10.1973, letnik 15, številka 272) (LINK,LINK) | 73/26 : Delo (15.09.1973, letnik 15, številka 251) (LINK) | 73/31 : Delo (23.11.1973, letnik 15, številka 319) (LINK) | 73/35 : Strojniški vestnik (Letnik 6, 1973) (LINK) | 73/36 : Delo (15.06.1973, letnik 15, številka 161) (LINK) | 73/39 : Delo (27.10.1973, letnik 15, številka 293) (LINK) | 74/07 : IJS Novice 1974, št.2 (LINK) | 74/11 : Preseki (1974, letnik 6, številka 1) (LINK) | 74/44 : Delo (22.10.1974, letnik 16, številka 247) (LINK) | 75/05 : Knjižnica (1975, letnik 19, številka 1/4) (LINK) | 75/10 : Glas (10.06.1975, letnik 28, številka 44) in Glas (01.08.1975, letnik 28, številka 57) (LINK,LINK) | 76/08 : Katedra (1976, letnik 15, številka 1) (LINK) | 76/36 : Delo (16.09.1976, letnik 18, številka 217) (LINK) | 76/43 : Delo (28.12.1976, letnik 18, številka 302) (LINK) | 77/22 : Delo (08.04.1977, letnik 19, številka 82) (LINK) | 77/31 : Delo (22.06.1977, letnik 19, številka 143 (LINK) | 77/42 : Delo (12.11.1977, letnik 19, številka 263) (LINK) | 77/49 : Delo (28.12.1977, letnik 20, številka 300) (LINK) | 77/56 : Informatica (1977, letnik 1, številka 1) (LINK) | 78/12 : Delo (21.01.1978, letnik 20, številka 16) (LINK) | 79/13 : Delo (04.01.1979, letnik 21, številka 02) (LINK) | 79/14 : Delo (18.04.1979, letnik 21, številka 91) (LINK) | 79/30 : Delo (25.12.1979, letnik 21, številka 299) (LINK) | FRI/01 : Zbornik ob 20. obletnici FRI (LINK) | IDPR/01,02 : Zbornik 24. mednarodne multikonference INFORMACIJSKA DRUZBA (LINK) | IDPR/04: Uporabna informatika (2018, letnik 26, številka 3) (LINK) | UNI/01 : 90 let Univerze v Ljubljani (LINK) | W/10k : CDC 6400 Training manual, CDC 6400 System bulletin (LINK,LINK) | WIKI/22 : CDC Control Data Corporation, CDC 3000, CDC 6000