Odprto ob četrtkih in petkih od 16h-20h, ob sobotah od 10h-16h. Muzej je zaprt ob nedeljah in vseh praznikih.
Back to all Post

Prvi računalniki v Sloveniji, 4. del – elektronski računalnik Zuse Z-23

Nadaljujemo s serijo objav iz zgodovine računalništva v Sloveniji, ki je rezultat izvirnih raziskav kustodiata Računalniškega muzeja.

Pregled vsebine:

  • Elektronski računalniki druge generacije
  • Zuse Z-23
  • Računski center IMFM Ljubljana
  • Praktične aplikacije in izobraževanje
  • Računalništvo na IJS in FE
  • Licenčna proizvodnja Iskra Z-23

V tokratni objavi se vračamo k obravnavi prvih računalnikov v Sloveniji s prispevkom o prvem elektronskem računalniku pri nas. Ta je bil nameščen jeseni leta 1962 v Računskem centru IMFM v Ljubljani in z vsemi aktivnostmi centra za razvoj računalniške znanosti in širjenje računalniške kulture vsekakor predstavlja prvo veliko prelomnico in začetek računalniške dobe pri nas. Pišemo tudi o pionirskem znanstveno-raziskovalnem delu naših strokovnjakov na FE Fakulteti za elektrotehniko in IJS Inštitutu Jožef Stefan, ter o prvi neposrečeni licenčni proizvodnji računalnikov Zuse, ki je bila vzpostavljena v Iskri leta 1964.

Elektronska revolucija

Leta 1962 je tudi k nam končno prišel prvi elektronski računalnik Zuse Z-23 izdelan tedaj že po tehnologiji druge generacije elektronskih računalnikov. Ta je temeljila na resnično daljnosežni revoluciji v elektroniki, ki jo je sprožil izum tranzistorja in predvsem njegova nadaljna evolucija v petdesetih.

Na podlagi izrazitih prednosti, od miniaturizacije in velikega napredka v zanesljivosti in kompleksnosti rešitev, pa do zmanjšane porabe električne energije in zelo poceni izdelave, so tranzistorji hitro začeli nadomeščati vakuumske elektronke na vseh področjih elektronike, tudi v računalništvu. (63/02, 63/04, CHCI/01, WIKI-16, WIKI-17)

Običajen germanijev tranzistor. Fotografiral Marcin Wichary. V zbirki Computer history museum, Mountain view, California. (CC BY-SA 2.0)

Tranzistor

Tranzistorji so v prvi vrsti polprevodniške naprave za ojačevanje električinih signalov, lahko pa se uporabljajo tudi kot stikala oziroma ventili, na primer v digitalnih logičnih in spominskih vezjih. Običajno so sestavljeni iz kosa polprevodniškega materiala kot sta germanij ali silicij in treh povezav s katerimi se vključujejo v elektronska vezja.

Tranzistor na podlagi tako imenovanega ‘tranzistorskega efekta’ polprevodnikov, deluje kot nastavljiv ventil, ki na osnovi spreminjajoče napetosti med dvema povezavama določa/uravnava električni tok, ki teče skozenj. Kot diskretni, to je samostojni, elektronski elementi so tranzistorji omogočili nesluten razvoj elektronskih vezij in so v napravah do konca petdesetih v veliki meri nadomestili vakuumske elektronke. (WIKI-17, W/10e)

$> V muzeju hranimo vrsto različnih računalniških sestavnih delov, med njimi tudi tranzistorje.

Elektronski računalniki 2.generacije

V tem času so se pojavili tudi prvi komercialni tranzistorski računalniki, imenovani tudi elektronski računalniki druge generacije. V letih 1958-1964 so se sprva uporabljali manj učinkoviti germanijevi tranzistorji, kasneje pa so se začeli uporabljati hitrejši silicijevi tranzistorji.

Na trgu so se najprej pojavili posamezni tranzistorski sistemi podjetji RCA, NCR in UNIVAC, potem pa je leta 1959 vstopil IBM s sistemoma IBM 1401 in IBM 1602. Pojavili sta se tudi dve novi podjetji CDC in DEC, ki sta v naslednjih letih razvili kar nekaj revolucionarnih računalnikov. DEC je na primer v začetku šestdesetih začel razvijati serijo mini računalnikov PDP, ki so imeli velik vpliv na smer in stanje računalništva v šestdesetih in sedemdesetih.

V naslednjih letih je IBM razvil še zelo vplivno serijo 7000, ki je poleg modela 1401 predstavljala sinonim druge generacije računalnikov. Leta 1964 pa je CDC predstavil enega izmed prvih superračunalnikov CDC 6600, ki je skoraj do konca šestdesetih ohranil status najhitrejšega računalnika. Zuse je v Evropi leta 1961 izdelal novi Z-23, tranzistorsko različico računalnika Z-22. (WIKI-18)

Značilen računalnik druge generacije IBM 7040 iz začetka šestdesetih. Norsk Teknisk Museum, Oslo. (CC BY-SA 4.0)
$> V muzeju hranimo računalnik druge generacije evropskega proizvajalca Friden 6010, vendar njegov izvor ni znan.

Začetek nove ere

V tem času so se po svetu že začeli kazati rezultati uvedbe novejših elektronskih računalnikov, prve in sedaj predvsem druge generacije, ki je v Združenih državah bliskovito nadomeščala prvo generacijo. Povečanje produktivnosti, racionalizacija in avtomatizacija proizvodnje, napredek v administraciji in poslovnem upravljanju, razvoj znanosti in tehnike, seveda pod predpostavko poučene uporabe in natančnega zbiranja in šifriranja podatkov. Računalniki druge generacije so bili veliko bolj zanesljivi in prilagodljivi. Razvila se je tudi cela vrsta novih načinov programiranja, kar je izrazito razširilo njihovo uporabnost in povečalo njihovo učinkovitost. Predvsem pa so bili ti računalniki manjši, cenejši in torej dostopni precej širšemu krogu uporabnikov.

Tudi v Sloveniji se je takrat z zamudo začelo razpravljati o nujnosti razvoja in modernizacije računske tehnike, ki je bila večinoma še vedno na ravni računskih strojev. Kopičile so se obsežne računske naloge na različnih področjih znanosti, pri vodenju proizvodnje in reševanju družbenih problemov. Tudi številne gospodarske organizacije niso več zmogle dovolj hitro dohajati lastne rasti in obdelovati orjaških količin podatkov, na katerih je vse bolj slonelo sodobno poslovanje. Izdelan je bil načrt za vzpostavitev večjega elektronskega centra v okviru Zavoda za statistiko, vendar ta ni bil realiziran. (62/01, 62/09, 63/02, 64/03, 64/12, CHCI/01, SRS/02/03, P60/01)

Računski center IMFM

Tudi Svet za znanost SRS je dal v začetku šestdesetih pobudo, da se vzpostavi računski center pri novo ustanovljenem IMFM Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko v Ljubljani. Ta naj bi skrbel za vzgojo kadrov, raziskave in razvoj teoretičnih matematičnih osnov računalništva ter operativno reševanje konkretnih matematičnih in programerskih problemov za znanost in gospodarstvo. O nakupu elektronskega računalnika so se sprva pogovarjali s podjetji IBM in Zuse, na koncu pa so se menda odločali med slednjim in angleškim Elliot-om.

V prehodnem obdobju po ustanovitvi 1961 je bil Računski center še brez lastne opreme, so pa uporabljali elektronski računalnik Zuse Z-23, ki je bil v okviru Sejma elektronike Junija 1962 razstavljen v paviljonu poslovalnice Iskra v Ljubljani. Takrat so v Računskem centru izkoristili priložnost in organizirali razne akcije za uporabo tega stroja in splošno popularizacijo uporabe elektronskih računalnikov. Organizirali so predavanja, krožke, posvetovanja in pozivali zainteresirane iz gospodarstva in ustanov k sodelovanju z lastnimi računskimi problemi, ki bi jih rešili na tem računalniku. (62/02, 62/03, 62/06, 62/10, UNI/01, IDPR/01)

Računalnik Zuse Z-23. Fotografiral Anders Wahlbom. (CC BY-NC-SA 2.0)
$> Računalnik Zuse Z-23 iz Računskega centra IMFM je razstavljen v odprtem depoju državnih muzejev v Pivki.

ZUSE Z-23

Novembra tega leta je Računski center v skupni akciji IMFM, IJS in Iskre končno dobil tudi svoj lasten računalnik Zuse Z-23. Ta je bil nameščen na Lepem potu 11, kjer se je nahajal tudi Metalurški inštitut in je splošno sprejet kot prvi pravi elektronski računalnik v Sloveniji. Z-23 je bil 40-bitni računalnik srednje velikosti, sestavljen na osnovi polprevodniških diod in tranzistorjev. Ljubljanski naj bi imel 2300 tranzistorjev in 6700 polprevodniških diod. Njegov glavni spomin je bil v obliki magnetnega bobna in naj bi obsegal 8192 besed, je pa računalnik uporabljal tudi dodaten kratkoročni delovni feritni spomin z magnetnim jedrom v velikosti 256 besed.

Računalnik Z-23 je tehtal približno eno tono in naj bi porabil 2-4kW električne energije. V primerjavi z računalniki prve generacije pa je še vseeno zasedal občutno manjši prostor in ni potreboval posebnega hlajenja. Računalnik Z-23 je bil prvi tranzistorizirani računalnik nemškega podjetja Zuse. Do leta 1967 naj bi bilo skupno izdelanih in prodanih 98 enot. (62/01, 62/02, VB/01, WIKI-19)

Način delovanja Z-23

Računalnik je lahko reševal zelo kompleksne naloge in je lahko računal z več kot 80 neznankami hkrati. Celotno računsko nalogo so matematiki v obliki enega izmed računalniku razumljivih jezikov najprej zapisovali na roke, nato pa običajno prek teleprinterja pretipkavali na luknjane trakove. Iz luknjanih trakov ali kartic so se podatki nato prek čitalnika v obliki električnih impulzov prenašali v spomin računalnika, njegov magnetni boben. Ta je zabeležil celotno nalogo in obravnavane podatke, računalnik pa je nato sam klical in izvrševal posamezne operacije v logičnem zaporedju. Ko se je program izvršil do konca je računalnik avtomatično posredoval rezultate izhodni napravi, na primer pisalnemu stroju ali risalniku grafov. Med računanjem je operater opazoval potek izvajanja na komandni mizi, ki je signalizirala morebitne napake. Računalnik se je programiral v simboličnem strojnem jeziku, v višjih jezikih Algol, LISP in okrnjeni različici jezika Fortran. (62/01, 63/01, 63/02, 67/08, UNI/01, IDPR/01)

Enota z magnetnim bobnom računalnika Zuse Z-23. Fotografiral Matthias Kabel. Deutsches museum Bonn. (CC BY-SA 3.0)

Delovna ekipa IMFM – Tomislav Skubic

Računalnik je bil dostopen le majhnemu krogu visoko kvalificiranih programerjev matematikov. Do sredine leta 1963 je 9 matematikov, večinoma mladih ljudi, že opravilo izpit za operaterje, kar je zadoščalo, da so lahko polno zaposlili računalnik. Člani centra so v okviru znanstveno-raziskovalnega dela predvsem proučevali numerične metode in izdelovali zahtevnejše programe za reševanje problemov iz algebre in matematične analize, prirejali aproksimativne metode matematične analize in podobno. Ukvarjali so se tudi z raznimi programskimi jeziki za elektronske računalnike, študirali interni kod, osnovne programe in logiko računalnika Z-23.

Delovna ekipa v centru je bila v naslednjih letih sestavljena iz približno desetih strokovnjakov, ki so se takrat zbrali okrog dr. Tomislava Skubica, med njimi Egon Zakrajšek, Zvonimir Bohte, Jože Vrabec, Janez Štalec. Andrej Kmet, Marija Vencelj in Anton Suhadolc. Z računalnikom so delali tudi Jernej Kozak, Mira Vovk, Zdenko Breška, Iztok Kovačič, Dušan Magušar in drugi. Za redno obratovanje računalnika sta skrbela predvsem Cveto Trampuž in Janez Grad.

Ekipa je postavljala teoretične, uporabne in izobraževalne temelje računalništva pri nas. Napisali so vrsto priročnikov in študij. Izobraževali so tehniške matematike in slušatelje drugih strok, ter strokovnjake iz raziskovalnih in gospodarskih organizacij. Tako javnost kot zainteresirane v gospodarstvu in inštitucijah so poskušali seznanjati z moderno računsko tehniko in s principi dela z računalniki, na katerih področjih in kako učinkovito je možno novo tehnologijo uporabiti za reševanje problemov. Računalništvo takrat pri nas še ni bilo uveljavljeno in njegove koristi splošno še ne prepoznane. (63/01, 63/02, 64/02, 65/05, VB/01, P63/01, P63/02, P64/01, P64/02, P65/01, P65/02, P65/03, P65/04, P66/04, IDPR/01)

Vnosna naprava Siemens z luknjalnikom in čitalnikom luknjanega traku, ki jo je uporabljal računalnik Zuse Z-23. Fotografiral Marcin Wichary. (CC BY-SA 2.0)
$> V knjižnici muzeja hranimo tudi nekaj strokovnih publikacij iz tega časa.

Praktične aplikacije – Izobraževanje

V centru so reševali probleme za podjetja, državne organe in javne inštitucije, tako pri nas kot tudi v drugih republikah. Spisek konkretnih praktičnih aplikacij je obsežen. Poleg nalog za IJS in IMFM so rešili vrsto zahtevnih problemov za Iskro, Litostroj, Emono, za Biotehniško fakulteto, Fakulteto za elektrotehniko, Ekonomski inštitut pravne fakultete, Inštitut za kovinske konstrukcije, Zavod za raziskave materiala in konstrukcij, za Geološki zavod, Urbanistični inštitut in Zavod za urbanizem, Inštitut za sociologijo in filozofijo ter Inštitut za biologijo, za Onkološki inštitut in Interno kliniko ter Gospodarsko zbornico.

V prvih treh letih delovanja so v centru priredil tudi 16 tečajev, ki se jih je udeležilo 400 udeležencev iz jugoslovanskih univerz, fakultet, srednjih šol, raziskovalnih in gospodarskih organizacij. Individualno so izobrazili več strokovnjakov in vzgojili 13 poklicnih programerjev/operaterjev. Na prošnjo Iskre so usposobili 4 njihove uslužbence, pa tudi člane Računskega centra v Zagrebu, kjer so pravtako namestili računalnik Z-23.

V centru so bili prepričani, da kmalu po namestitvi en računalnik ne bo več zadoščal za vse znanstveno in tehnično delo, vendar pa do leta 1964 računalnik še vedno ni bil polno izkoriščen. Zato so organizirali dodatne javne predstavitve in tečaje. V letu 1964 so tako pridobili 26 novih problemov. Center se je ves čas soočal z finančnimi težavami, zaradi česar računalnika prav tako niso mogli polno izkoristiti. Njegovo delovanje je namreč ustvarjalo dolgove. IMFM ni pokril niti svojega dela kupnine, zato je računalnik takrat odplačal IJS. (62/04, 65/05)

Luknjalnik papirnega traku na vnosni enoti računalnika Zuse Z-23. Fotografiral Marcin Wichary. (CC BY-SA 2.0)
$> V muzeju hranimo tudi zanimive primerke luknjanih trakov. 

IJS – Anton P. Železnikar

Tudi na Inštitutu Jožef Stefan se je v tem času pod vodstvom prof.Antona Železnikarja oblikovala skupina, ki se je ukvarjala z računalništvom, z odkrivanjem napak v elektronskih vezjih, s teorijo avtomatiziranih sistemov, teorijo jezikov in podobno. Dejavnosti inštituta so se iz fizike in kemije v šestdesetih namreč vse bolj širile na širše raziskovalno področje informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

Razvojno in raziskovalno dejavnost oddelka za elektrotehniko je že od leta 1950 vodil France Bremšak, vendar so se takrat posvetili predvsem razvoju inštrumentov in naprav za meritve v jedrski fiziki in za regulacijo jedrskih reaktorjev. Tudi po njegovi zaslugi so na IJS med prvimi začeli uvajati računalniško tehniko in so bili vsa leta glavni pobudnik širjenja uporabe in računalniške pismenosti, pa tudi raziskav na področju računalništva in elektronike. Za raziskovalne namene so v tem času pogosto uporabljali računalnik IBM 705 na Zveznem zavodu za statistiko in menda tudi nekatere druge velike računalnike po svetu.

Glavni programer zadolžen za te projekte in kasnejše delo na lastnem računalniku Z-23 v Računskem centru IMFM je bil prof. Janez Grad. Ekipa IJS je imela seveda glede na prispevan finančni delež poleg ekipe IMFM v centru na voljo večji del obratovalnega časa računalnika. Del te ekipe so bili poleg prof. Antona Železnikarja in prof. Janeza Grada še Boštjan Vilfan in nekateri mlajši člani Janez Korenini, Rudi Murn, Peter Kolbezen, Marjan Špegel in Andrej Jerman-Blažič. Profesor Anton P. Železnikar se je v tem času ukvarjal s splošno teorijo substitucijskih algoritmov, njeno povezavo z digitalnimi avtomati, s formalnimi jeziki in problemi analize. Boštjan Vilfan pa je preučeval računalniške programske jezike.

Oddelek je od 1965 naprej na Bledu organiziral tudi mednarodno računalniško in informacijsko konferenco FCIP kasneje poznano pod imenom Informatica. (IJS/02, IJS/04, 71/65, INF/03, IDPR/01, P66/03, P66/05, P68/02, P68/06)

Elektronski elementi računalnika Zuse Z-23. Fotografiral Tom W.Sulcer. V zbirki Computer history museum, Mountain view, California. (CC BY-SA 2.0)
$> V muzeju si prizadevamo za ohranitev računalniške dediščine tudi z zbiranjem osebnih pričevanj in spominov.

FE – Ludvik Gyergyek

Pionirsko delo na področju konstrukcije elektronskih računalnikov se pri nas v petdesetih začne na Oddelku za šibki tok. Ta je od leta 1960 naprej deloval na novo oblikovani FE Fakulteti za elektrotehniko. Zasluga za takratne uspehe gre predvsem prof.dr. Ludviku Gyergyeku, prof.dr. Mirjanu Grudnu in prof.dr. Slavku Hodžarju, z razvojem lastnega računalnika pa se je na oddelku ukvarjal tudi prof.dr. Jernej Virant.

Na oddelku so menda dokaj dobro obvladali računalniško logiko in digitalno elektroniko. Natančno so poznali delo Georgea Stibitza, ki je razvijal prve relejske računalnike. S pomočjo razvojnega dela za industrijo so se konec petdesetih tudi sami opremili s prvimi relejskimi računalniki. Imeli so za tedanji čas ne tako star češki relejski računalnik Aritma, v laboratorij na oddelku pa so po letu 1960 iz Iskre pripeljali tudi star elektronski računski stroj iz garniture Univac 60/120, in sicer z namenom, da bi se na oddelku naučili prenašanja relejskih rešitev v logične elektronske rešitve.

Na željo Iskre in IEV Inštituta za elektrozveze Ljubljana, ki je kmalu po tem pravtako postal del Iskre, so namreč v tem času usmerili študij logičnih komponent in sklopov v smer izdelave domačega računalnika po tehnologiji germanijevih tranzistorjev in diod. V letu 1961 so na tej osnovi razvili že kompletno elektronsko aritmetično enoto računalnika, nekoliko pozneje pa je bila zasnovana tudi kontrolna enota računalnika. Sprva zelo obetavno raziskovalno sodelovanje je zastalo, ko se je Iskra-menda pod vplivom politike-naenkrat odločila za sodelovanje s podjetjem Zuse. Razvijanje elektronskega računalnika na lastno roko naj bi bila po njihovem mnenju takrat namreč predraga in preveč zamudna naloga. (64/01, FRI/01, UNI/01, IDPR/01)

Primer relejskega računskega stroja Aritma iz petdesetih. Podobnega so imeli konec petdesetih verjetno na FE. Deutsche Fotothek‎. (CC BY-SA 3.0 DE)

ISKRA Z-23

Lahko bi sicer samostojno in neodvisno izdelali računalnik, vendar s tem ta še ne bi bil primeren za praktično uporabo. V Iskri so menili, da ne bi bilo racionalno, niti možno organizirati skupine matematikov in programerjev, ki bi v sprejemljivem časovnem in finančnem okviru postavila vso programsko osnovo računalnika. Zadostnega kadra in sredstev za tak projekt v tem času pri nas še ni bilo. S prevzemom licenčne proizvodnje pa so odpadla tudi precej dolgotrajna preizkušanja, predelave in podobno.

Licenčni računalnik Z-23 je bilo mogoče takoj praktično uporabljati in kar je bilo takrat še bolj pomembno izvoziti in prodati. Zato je Iskra takrat sprva sklenila kooperacijsko pogodbo s podjetjem Zuse za izdelavo določenih komponent računalnika Z-23, v zameno zanje pa naj bi dobili manjše število kompletnih računalnikov. Ker je podjetje Zuse ravno v tem času ustavilo proizvodnjo, je Iskra nekoliko neposrečeno morala pridobiti licenco za izdelavo lastnih računalnikov tega tipa. Proizvodnja se je začela v relativno kratkem času, prototip in štirje računalniki pa so bili izdelani do konca leta 1964.

Računalnike so takrat prodali po enega v Računski center Zagreb, Elektrotehniško fakulteto Split, Vojnotehnični inštitut v Kragujevcu in Atomski center v Vinči v Beogradu. Zanimanje je kazala tudi Železarna Smederovo. Računalniki so imeli 80% sestavnih delov iskrine lastne proizvodnje, računali pa so, da bodo pričeli vdelovati še domače tranzistorje in diode iz nove tovarne polprevodnikov, ki se je takrat gradila v Trbovljah. Kot kaže so v naslednjih letih iz podjetja Zuse, po prodaji novemu lastniku, nehali dobavljati preostale bistvene dele, ki jih v Iskri še niso proizvajali sami. Proizvodnjo so tako tudi v Iskri morali ustaviti. (62/01, 64/01, 65/03, 65/04, 66/06, FRI/01)

Element s hitrim feritnim spominom za računalnik Z-23 izdelan v Iskri okrog leta 1964. Primerek doniral in fotografiral Jure Špiler (Z dovoljenjem)
$> Primerek hitrega feritnega spomina za računalnik Z-23 in tudi druge primerke računalniških pomnilnikov si lahko ogledate v muzeju.

Konec računskega centra in Z-23

Tudi računalnik Z-23 v Računskem centru je bil v tem času že iztrošen, zastarel in prepočasen za potrebe centra. Znaten del naporov so tu v petih letih obratovanja računalnika posvetili pouku. Polovico časa so namenili za raziskovalno delo, približno četrtino pa za delo s študenti iz različnih fakultet in višjih šol. Vpeljan je bil pouk programiranja v učni načrt tehniške matematike in izurili so nekaj odličnih programerjev. Preostalo četrtino časa so namenili za tehnične ekspertize reševanja problemov za gospodarske organizacije. Omembe pa so vredni tudi tečaji s praktičnimi vajami, ki jih je obiskovalo 30 univerzitetnih učiteljev različnih fakultet.

Zadnja omemba računalnika je leta 1967, ko so ga v nekakšni PR kampanji uporabili za seštevanje rezultatov na drsalnem prvenstvu. Kmalu po tem je bilo menda potrebno Računski center IMFM likvidirati zaradi finančnih težav, skrb za preostalo opremo in pedagoško delo pa naj bi takrat prevzel novoustanovljeni računski center na FNT Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. To je bil tudi konec ne le zgodbe o našem prvem elektronskem računalniku, ampak žal za naslednjih deset let tudi zgodbe o poskusu lastne izdelave računalnikov v Sloveniji. (67/08, 67/14, IDPR/01)

.. zbral in sestavil Miha Urh

Sledi

V naslednji objavi bomo obravnavali vzpostavitev prvega večjega elektronskega centra pri nas in namestitev prvih elektronskih računalnikov med leti 1965 in 1967. V Sloveniji naj bi bili konec leta 1965 šele štirje elektronski računalniki. Največ pozornosti bomo namenili prvima računalnikoma CDC, ki sta bila nameščena v Iskra CAOP Centru za obdelavo podatkov v Stegnah, podrobno pa bomo pisali tudi o računalniku IBM 1401 nameščenem v TAM-u in računalniku GE Bull Gamma 10 nameščenem v ECM Ekonomskem centru Maribor. Omenili bomo tudi računalnik CER-200, ki je bil nameščen v kranjski Planiki in računalnik NCR 390, ki je bil nameščen v piranski Splošni plovbi.

Viri

62/01 : Iskra (1962, letnik 1, številka 6) (LINK) | 62/02 : Delo (28.05.1962, letnik 4, številka 145) (LINK) | 62/03 : Delo (17.10.1962, letnik 4, številka 286) (LINK) | 62/04 : Delo (09.12.1962, letnik 4, številka 338) (LINK) | 62/06 : Tedenska tribuna (18.12.1962, letnik 10, številka 50) (LINK) | 62/09 : Problemi(1962/1963, letnik 1, številka 6) (LINK) | 62/10 : Delo (01.07.1962, letnik 4, številka 179) (LINK) | 63/01 : Delo (04.05.1963, letnik 5, številka 120) (LINK) | 63/02 : Delo (20.12.1963, letnik 5, številka 347) (LINK) | 63/03 : Delo (19.11.1963, letnik 5, številka 318) (LINK) | 63/04 : Zasavski tednik (21.02.1963, letnik 16, številka 9) (LINK) | 64/01 : Iskra (1964, letnik 3, številka 25) (LINK) | 64/02 : Delo (14.02.1964, letnik 5, številka 43) (LINK) | 64/03 : Delo (21.05.1964, letnik 5, številka 137) (LINK) | 64/12 : Tekstilec (1964, letnik 7, številka 12) (LINK) | 65/03 : Iskra (1965, letnik 4, številka 11) (LINK) | 65/04 : Delo (17.02.1965, letnik 6, številka 45) (LINK) | 65/05 : Delo (27.02.1965, letnik 6, številka 55) (LINK) | 66/06 : Iskra (1966, letnik 5, številka 29) (LINK) | 67/08 : Sobotna priloga (11.11.1967, letnik 9, številka 307) (LINK) | 67/14 : Iskra (1967, letnik 6, številka 8) (LINK) | 71/65 : Delo (06.11.1971, letnik 13, številka 302) (LINK) | P60/01 : France Križanič – Elektronski aritmetični računalnik | P63/01 : Marija Vencelj – Biblioteka podprogramov računskega centra | P63/02 : Egon Zakrajšek, Marija Vencelj in Jože Vrabec – Prispevek k zbirki osnovnih podprogramov za elektronski računalnik ZUSE Z-23 | P64/01 : Zvonimir Bohte – Računanje reaktančnih filtrov na elektronskem računalniku Iskra Z-23 | P64/02 : Zvonimir Bohte – Študij numeričnih metod in izdelava osnovnih programov za računalnik Z-23 | P65/01 : Numerično reševanje raznih problemov iz matematične analize na računalniku Z-23 | P65/02 : Egon Zakrajšek – Osnovni programi in interni kod | P65/03 : Egon Zakrajšek – Programiranje v simboličnem jeziku računalnika Z-23 | P65/04 : Tomislav Skubic – Programiranje v simboličnem jeziku ALGOL 60 | P66/03 : Boštjan Vilfan – Programski sistem za uporabo jezika LISP na računalniku Z-23 | P66/04 : Egon Zakrajšek in Zvonimir Bohte – Uvajanje mednarodnega jezika za elektronske računalnike ALGOL 60 v Jugoslavijo, izdelava priročnika za ta jezik in prevajanje že obstoječih programov za računalnik Z-23 v ALGOL 60 | P66/05 : Anton P.Železnikar – Splošna teorija substitucijskih algoritmov in njena povezava z digitalnimi avtomati | P68/02 : Anton Suhadolc in Jože Vrabec – Numerično reševanje Fredholmovih integralskih enačb na računalniku Z-23 | P68/06 : Anton P.Železnikar – Formalni jeziki in problemi analize | CHCI/01 : Marijan Frkovič, Franci Pivec, Niko Schlamberger, Janez Grad-A contribution to the history of computing and informatics in West Balkan countries (LINK) | FRI/01 : Zbornik ob 20. obletnici FRI (LINK) | IDPR/01 : Zbornik 24. mednarodne multikonference INFORMACIJSKA DRUZBA (LINK) | IJS/02 : IJS Novice 143, 2009 (LINK) | IJS/04 : IJS Oddelek za sisteme in vodenje + Izpis za France Bremšak iz Leksikon.si (LINK,LINK) | INF/03 : Informatica (2014, letnik 38, številka 4) (LINK) | SRS/02/03 : Sejni zapiski Skupščine SRS Seje od 1. VII. 1968 do 31. VIII. 1968 (LINK) | UNI/01 : 90 let Univerze v Ljubljani (LINK) | VB/01 : Vladimir Batagelj – 60 let računalnika Z-23 (LINK) | W/10e : IBM Transistor theory and application (LINK) | WIKI-16 : Technological revolution, Automation, Digital revolution | WIKI-17 : Transistor, MOSFET, Solid state electronics | WIKI-18 : Transistor computer, List of transistorized computers, DEC PDP, CDC 6000, IBM 7000, IBM 1400 | a WIKI-19 : Z23