Novice

Biblija naših časov: kako smo prevajali Windows 95.

Na dan otvoritve razstave “boj za slovenscino” je Društvo računalniški muzej v Modri predavalnici Filozofske fakultete organiziralo še okroglo mizo, ki sta se je udeležila g. Aaron Marko, generalni direktor Microsoft Slovenija v času prevajanja Windows 95, in g. David Pahor, ki je bil zunanji sodelavec takratnega podjetja Atlantis (današnji Iolar).

Slovenska Okna 95 so prišla na tržišče 24. 11. 1995. Le 3 mesece po izidu angleščke verzije in le 3 dni po izidu japonskega prevoda. Kako to, da smo Slovenci prejeli prevod operacijskega sistema, ki so ga v predprodaji prodali v kar 11 milijonih primerkov?

Za g. Marka je po eni predstavljalo dejstvo, da dobimo prevod Windowsov 95, patriotsko dejanje Slovenca, ki je zaposlen v globalni korporaciji. Po drugi strani pa se je kot direktor slovenske podružnice zavedal, da ima podjetje veliko virov, človeških in finančnih, da bi lahko takšen projekt speljali. Prevod pa bi bil tudi močan signal, da ta globalna korporacija spoštuje majhe narode in majhne jezike.

Skupina Altantis je v tistem času orala ledino na področju lokalizacije računalniških programov. G. Pahor je že leta 1993 sodeloval pri prevodu Word 6.0 in pri nastajanju temeljnjega izrazja za Word. Takrat so pripravili tudi dvojezični slovarček, katerega uporaba je bila zapovedana tudi pri prevajanju Windows 95. Pri celotnem procesu je bilo najpomembnejše, da so prevodi smiselni, da imajo pojmi, ki so imeli različne besede v angleščini, tudi v slovenščini različne besede ter da so slovenski izrazi enako dolgi kot angleški (kar pa je bilo včasih zelo težko doseči). Za nekatere dele prevoda so določili slogovno pravilo, kako se jih tipsko prevede – npr. v meniju Pomoč, kjer se veliko stavkov v angleščini začne z “If you want to do this, you have to…”, se je vedno uporabljal “Da bi storili to, morate opraviti…” in ne “Če bi želeli…”. Na projektu je ob istem času delalo od 20 – 22 prevajalcev, skupno pa je na projektu delalo kar 35.

Prevajalci so bili pod časovnim pritiskom in pogovori o nekaterih »vprašljivih« prevodih so potekali nekaj minut, medtem pa je za besedo splet odločitev za slovensko različico prišla šele po nekaj dnevih. Ob prevajanju Office95 so se prvič soočili s prevodom besede »web«. Takrat je bil internet pojmovno več kot splet. G. Pahor je predlagal splet, oz. kot besedo v večbesednem sestavljenem besedilu world wide web – svetovni splet. Ravno pri tem prevodu je prišlo do ostrih nasprotovanj. Nekateri so smatrali, da se bo s prevodom v slovenščino izgubila prepoznavnost te besede – splet v slovenščini ne pove tistega, kar pove v angleščini beseda »web« – in so se nagibali k uporabi besede veb. Prišlo je celo do posveta med obema protagonistamo okrogle mize in odločitev je padla, da bo splet pravi prevod.

Kljub začetnim skepsi nad prevodom operacijskega sistema in ignorantskim odnosom, so čez nekaj časa uporabniki z velik veseljem začeli uporabljati Okna 95. Predvsem v javni upravi, saj veliko zaposlenih ni govorilo angleško. S prevodom v slovenščino je Microsoft Slovenije drugim proizvajalcem operacijskih sistemov in storitev pokazal, da je uporabniška izkušnja v domačem jeziku pomembna in s tem pritisnil na njih, da začnejo svoje izdelke ponujati tudi v slovenščini.

Kljub uspehu prevoda pa prevajanje naslednjih verzij v slovenščino ni bilo avtomatizirano, ampak je bilo potrebno prevod nove verzije ponovno izboriti.

Razstava “boj za slovenscino”

S strani Filozofske fakultete v Ljubljani smo prejeli vabilo, da v okviru letošnjega knjižnega sejma Liber.ac, ki je potekal na fakulteti od 21. do 23. maja, pripravimo razstavo.

Glede na to, da nas je v društvu kar nekaj takšnih, ki smo med študijem redno obiskovali predavalnice te fakultete, smo se temu vabilu z veseljem odzvali. 

Pripravili smo razstavo “Boj za slovenscino”.

Na njej smo predstavili boj nekaterih izmed množice posameznikov, ki so s svojo natančnostjo in zagnanostjo odločilno prispevali k slovenjenju računalniških izrazov. Bila je poklon prevajalcem, ki so se dlakocepsko spopadli s prevajanjem angleške verzije operacijskega sistema Okna 95 in poskrbeli, da je bila Slovenija najmanjši trg, ki je prejel “okna” v domačem jeziku. Predstavili smo tudi “naredi si sam” miselnost z začetka 80. let, ko tedanji računalniki (na tokratni razstavi je bil ponovno prisoten ZX Spectrum) niso zadovoljili potreb slovenskega uporabnika.

Razstava je bila z dvema delujočima računalnikoma zastavljena zelo interaktivno. Nostalgiki so lahko na računalniku z nameščenimi Okni 95 obudili svoj zaspani spomin. Za tiste, ki pa se sploh še niso srečali z njimi (ali pa so se takrat šele rodili), je bila to morda prva ura računalniške zgodovine.

Na drugem je bil nameščen urejevalnik besedil, podatkov in slik INES (Information Editing System), ki ga je za ZX Spectrum sredi 80. let napisal Primož Jakopin, po izobrazbi sicer tehniški matematik, drugače pa dolgoletni sodelavec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU. Ob njem smo razstavili tipkovnico Ines, ki je svoje ime dobila po zgoraj omenjenem sistemu. Na Inštituta za elektroniko in vakuumsko tehniko so z njo zasnovali čisto pravo tipkovnico, s plastičnimi tipkami, ki je poenostavila uporabo sistema INES na mavrici – npr. z numeričnimi tipkami je bilo mogoče izvršiti ukaze za premikanje kazalca v urejevalniku.

Na razstavi je bila na ogled tudi najnovejša pridobitev našega muzeja.

Peter Scherber, po rodu Nemec, po izobrazbi pa slovenist, je v poznih 70. letih svoje navdušenje nad računalniki in ljubezen do slovenskega jezika združil v Slovarju Prešernovega pesniškega jezika, ki je pri založbi Obzorje izšel leta 1977. V njem se nahajajo vse besede Prešernovega opusa. G. Scherber nam je poklonil delovno gradivo tega slovarja: luknjičast trak, s katerim je “besedilo” prenesel v centralni tiskalnik, svitek testnega tiska besedila celotnega slovarja. Na razstavi pa ni manjkal niti končni izdelek.

Poklonili smo se tudi piscem računalniške revije Joker, ustvarjalcem slovenske Wikipedije in prevajalcem odprtokodnih programov. Celotno dogajanje na razstavi so s svojih portretov opazovali slovenski računalniški zanesenjaki. 

Žal pa “la vie” še ni “en rose”. Razstavljen je bil tudi Applov iPad 2. generacije. V 21. stoletju še vedno ni na voljo slovenskih verzij operacijskega sistema za izdelke podjetja Apple. Do kdaj še?

Razstava je bila v avli na ogled od 21. 5. do začetka julija.

Eden izmed govorcev ob otvoritvi je bil tudi dr. Miran Hladnik, redni profesor za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Njegov nagovor si lahko preberete na wikiverzi.

Demenca svetovnega spleta

Vsak dan s svetovnega spleta podatki in vsebine izginjajo predvsem na račun megalomanskih količin, ki vzniknejo, ter nezmožnostjo arhiviranja tako obsežnega »opusa«. Določene spletne strani nastajajo zgolj kot produkt nekega projekta, ki pa, če ne najde prijaznega gostitelja nastale vsebine, žal izginejo po zaključku projekta. Dobra volja pri arhiviranju teh vsebin obstaja. Narodna in univerzitetna knjižnica – NUK kot osrednja nacionalna »shramba« skladno z zakonom in pravilniki, ki veljajo o obveznem izvodu publikacij, že nekaj časa zajema in arhivira (žal le) določene spletne strani z domeno .si.

O vsem tem so prejšnji teden govorili na okrogli mizi z naslovom »Demenca svetovnega spleta«, ki jo je organiziral Zavod Državljan D, vodil pa Domen Savič. Pogovora so se udeležili Taja Topolovec, direktorica zavoda Pod črto in Janko Klasinc, vodja Službe za razvoj in upravljanje digitalne knjižnice NUK, ter Boštjan Špetič iz našega društva.

Najbolj pomemben poudarek, s katerim so se vsi strinjali, je, da mora vsak, ki objavlja na spletu, natančno vedeti in razumeti, kje se ti podatki nahajajo.

Da pa se pomembnosti arhiviranje spletnih vsebin še ne zavedamo dovolj, velja omeniti komentar iz občinstva. Spletna stran Radia Študent žal ni zajeta v NUK-ov spletni arhiv. Od prihajajoči 50. obletnici tega (tudi za računalniško opismenjevanje) tako pomembnega glasnika, lahko le ugibamo, ali še kje obstaja njihova prva objavljena spletna stran.

V Društvu računalniški muzej se zelo dobro zavedamo pomembnosti ohranjanja informacijske dediščine, v vseh njenih oblikah. Dela nam očitno ne bo zmanjkalo.

Pogovor v celoti si lahko poslušate na https://vimeo.com/331303166.

Napisala Mateja Pucihar Baebler.

Delo – NeXT

Časopis Delo letos praznuje okroglo, 60. obletnico. Prva številka je bila natisnjena na (naključje?) praznik dela, 1. maja 1959. S svojim formatom je izstopal od drugih časopisov ter si z različnimi lokalnimi izdajami kmalu pridobil širok krog bralcev. Bil je celo drugi najbolj brani časopis v Jugoslaviji.

Da so bili v tej časopisni hiši vedno zavezani kakovosti in napredku, se je najbolj pokazalo v začetku 90. let, ko so v redakcijski službi z nakupom NeXT-ovih delovnih postaj digitalizirali celoten proces priprave časopisa za tisk (ter drugih svojih tiskovin). S tem nakupom so pristali v sami špici svetovnega tiska, saj jih takrat niso uporabljali niti v največjih časopisnih hišah. Uporaba osebnih računalnikov v novinarstvu je bila do takrat nasploh nekaj eksotičnega. Počasi pa so si izborili svoj prostor. Čedalje več informacij javnega značaja je postalo dosegljivih v elektronski obliki in na voljo novinarjem, da jih analizirajo ter uporabijo za svoje prispevke. K popularizaciji uporabe so prispevale tudi konference, ki so jih organizirali na to temo.

Podjetje NeXT je leta 1985, po tem, ko je “zapustil” Apple, kot naslednje poglavje v svojem poslovnem življenju, ustanovil Steve Jobs. V NeXT-u je želel izdelovati zelo zmogljive delovne postaje, ki bi bili namenjeni akademski sferi in poslovnim uporabnikom. Na prvi izdelek podjetja je bilo potrebno čakati kar tri leta in v ducat letih, kar je podjetje obstajalo, so prodali približno 50.000 enot svojih računalnikov. Podjetje je največ svoje energije vlagalo v razvoj operacijskih sistemov. Nad njim je bil navdušen tudi direktor Delovega tiskarskega središča Ivan Oman, saj jim je omogočil, da so ga lahko prilagodili svojim specifičnim potrebam. Operacijski sistemi so tudi edini relikt NeXT-a. Leta 1997 je podjetje kupil Apple in z Jobsovo vrnitvijo, sta NeXTSTEP and OPENSTEP zaživela v različnih OS-ih, ki so v uporabi še danes.

V Društvu računalniški muzej smo ponosni, da v svojih depojih hranimo kar nekaj primerkov NeXT-ov, ki so pripadali inventarju Delove časopisne hiše. Smo dediči NeXTstation n1100, NeXT Megapixel monitor n4000a in NeXTstation Turbo. In vsi še vedno nosijo Delovo inventarno številko. Delu čestitamo za ta okrogli jubilej! Mar se mu ne bi poklonili tako, da bi si kupili danajšnji izvod in ga prebrali?

PS: Vam bo vonj po tiskarskem črnilu in časopisnem papirju sprožilo alergijsko rekacijo? Potem si raje preberete članek o delu v Delovem tiskarskem središču.

Napisala Mateja Pucihar Baebler

Okrogla miza “Svilena dolina” ob zaključku razstave “Naši računalniki od Karavank do Kitajske”

V torek, 26. februarja, je v lokalu Pritličje potekala okrogla miza z gostoma Janezom Škrubejem in Jožetom Buhom, ki jo je povezoval Marko Štamcar.

Janez Škrubej je bil prvi vodja predstavništva DEC za Jugoslavijo in eden od ustanoviteljev Delte ter njen direktor. Po vključitvi v Iskro je bil generalni direktor podjetja Iskra Delta ves čas njenega delovanja. Je avtor knjige “Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo”.

Jože Buh je bil vodja servisa pri Delti ter vodja odprave Iskre Delte na Kitajsko. Lepo se mu zahvaljujemo tudi za fotografije, ki jih je prispeval za razstavo.

V uri in 40 minut smo z gosti in obiskovalci predebatirali vse z Iskro Delto povezane teme, od njenega nastanka (in konca), širitve v tujino, računalnika Triglav, pa do glavne teme, “Projekta Milijarda”, računalniške mreže za kitajsko policijo, kjer je Iskra Delta prispevala računalniško opremo, mrežno opremo, izobraževanje kitajskih strokovnjakov ter na Kitajsko za več mesecev poslala svoje najboljše strokovnjake.

Za tiste, ki ste okroglo mizo zamudili, toplo priporočamo nakup slovenske ali angleške izdaje knjige g. Škrubeja, kjer je podrobno opisana celotna zgodba.

Uspešna okrogla miza o zgodovini računalništva pri nas

V torek zvečer je v mini konferenčni sobi Pritličja v izvedbi Računalniškega muzeja potekala okrogla miza Svetla in temna stran zgodovine računalništva, kjer so gostje pred nostalgično publiko razpredali o tem in onem, povezanim z računalniško zgodovino pod Alpami.

Debato je povezoval Artur Švarc, ki je ob sebi gostil Jonasa Žnidaršiča, ki je bil del pionirjev tako na svetli kot temni strani, Sergeja Hvalo, strokovnjaka za računalniške igre in nekdanjega soustvarjalca kultne revije Joker in Marjana Kodeljo, novinarja in zadnjega urednika revije Moj Mikro.

če ti je pa fotr dovolu barvni televizor prklopt, pol si bil pa sploh car

Marjan Kodelja, Moj mikro

Več kot 50 poslušalcev je lahko slišalo veliko o osembitnih računalnikih, ki so orali popularno ledino računalništva pri nas, pa o piratstvu, ki je bilo posebnost našega prostora, o mini vojnah med Commodorjevci in Spectrumaši, o zlati dobi z Amigami in Atariji in potem zatonom romantike s prihodom PC-ja. Dotaknili so se tudi računalniških publikacij, interneta in odgovorili na mnoga vprašanja iz publike.

Sploh specifika podalpskega prostora, ki je v začetku onemogočala uvoz računalnikov, je zanesenjake v osemdesetih prisilila v alternativne metode.

Za moj prvi PC, ki sem ga moral prešvercat, sem kupil vse, razen ohišja. Doma sem vse to skupaj sestavil v navadno kartonsko škatlo 

 Jonas Žnidaršič

Podobnih dogodkov, ki gledajo v zgodovino, bo v organizaciji Računalniškega muzeja v prihodnje še več in bodo tudi tematsko obarvani.

Več kot dvourni posnetek je prijazno zagotovil vzivo.si, O dogodku pa so poročali tudi zvečer v Odmevih na RTV SLO

Razstava je na ogled v ljubljanski Mestni hiši še do torka, 26.2.2018

Naši računalniki od Karavank do Kitajske

Na slovenski kulturni praznik Računalniški muzej v Zgodovinskem atriju ljubljanske Mestne hiše otvarja razstavo, ki sicer posega slabih 40 let v zgodovino digitalizacije družbe, a nagovarja marsikatero vprašanje, ki je še kako aktualno prav v tem času. 

Z razstavo in spremljevalnimi dogodki skupaj stopimo nazaj v pol-pozabljen čas zanesenjaškega adrenalina in upanja polnega preseganja postavljenih meja. Za v ta prostor, ki je tako poseben za Ljubljano in njene prebivalce, kot tudi vse obiskovalce naše prestolnice, smo izbrali tri zgodbe, ki so se prekrivale leta 1986 in odzvanjajo kot komentar danes aktualnih vprašanj.

Ob grožnji najnovejše trgovinske vojne med divjim Zahodom in daljnim Vzhodom, nas Računalniški muzej popelje v čas, ko so inženirji Iskra Delte z ameriško tehnologijo v omrežje povezali dobršni del Kitajske.

V čas, ko smo imeli prvi ljubljanski “startup” z globalnimi ambicijami – Iskro Delta. V čas, ko so prav oni imeli ta edinstven položaj med Zahodom in Vzhodom, da so lahko postavljali eno prvih računalniških omrežij na Kitajskem. Enega redkih ohranjenih primerkov, ki se je sestavljal v takratni tovarni v Stegnah, razstavljamo tu.

Ob vedno pogostejših raziskavah o zasvojenosti naših malčkov s tablicami in pametnimi telefoni se spomnimo kakšno razburjenje je v hiše prinesel pogosto “prešvercani” ZX Spectrum.

Razstavljamo tudi dobro staro stoenko – v prerezu. Kot parafrazo Krpanove kobilice, ki čez mejo ni tovorila angleške soli ampak netivo za digitalno eksplozijo. Comodorje, spectrume, schneiderje ter drugo opremo, ki pri nas ni bila dostopna. Vabimo vas, da v stoenko tako dorišete vaše priljubljeno skrivališče za prešvercane računalnike, ki so doma postali stičišče cele družine, pogosto pa tudi širše skupnosti.

Ob razširjenosti virtualnih delovnih okolij in dela na daljavo, ki ga omogočajo, če ne že narekujejo globalne strukture današnjih visokotehnoloških startupov, pa nas razstava popelje v zgodovinski trenutek, kjer je današnjemu očesu precej neimpresiven prenosnik omogočil pospešeno meddržavno sodelovanje ob gradnji vrhunskega tehnološkega dosežka – avtocestnega predora Karavanke.

Malo ljubljansko tehnološko podjetje je bilo odgovorno za izvedbo najpomembnejšega dela – prezračevalnega sistema z močjo 4 mega w ki do 100 kilometrov na uro potegne v pičlih 7 sekundah. Motorolini procesorji, lastna vezja in komuniciranje prek modemov z nadzornimi centri in ostalimi senzorji.  A računalnik, na katerem se je vse to programiralo, ni dosti drugačen od sodobnega prenosnika. Je pač delovni stroj, tiha priča velikega dosežka.

V pričujoči razstavi Računalniški muzej s tehnološkimi eksponati ponazarja duh časa, ki je bil v 80. letih stoletja prisoten na naših tleh. Razstavljeni eksponati nam pripovedujejo zgodbo, ki priča o človeški iznajdljivosti in vztrajnosti ne glede na zunanje okoliščine. Zgodbo o tem, da so meje premagljive, včasih morebiti tudi na bolj razburljiv način.

Za tiste, ki se “zlatih 80ih” še spominjajo, bo razstava s spremljevalnimi dogodki morda nostalgična, za ostale pa predstavlja možnost, da v perspektivo postavijo današnjo digitalno kulturo vsakdana, ki se bo
prav po dejanjih slehernega posameznika oblikovala tudi skupno prihodnost.

Za lažje spominjanje in spodbujanje domišljije pa se obiskovalci razstave lahko preizkusijo tudi v  igricah iz svoje mladosti in mladosti svojih staršev. Za lokalne geeke ima tudi računalnik na katerem so naložene te igre dodatno zgodbo – “no lan kišta” je neposredni naslednik švercanega spectruma in iskra-deltine miselnosti, saj je plod desetletja izkušenj z igranjem igric in iger ter tehnološkega optimiziranja domačega računalnika v zanesljiv igralni stroj. Že petnajst let jih uporabljamo, in nikoli ne razočarajo.

Računalniški muzej v Ljubljani deluje že več kot 15 let in je eden najbolj naprednih interaktivnih muzejev računalniške tehnologije v širši regiji. Računalniški muzej opravlja edinstveno poslanstvo opominjanja na informacijsko dediščino. S svojim prostovoljnim delom zapolnjujemo sistemsko vrzel na področju varovanja premične kulturne dediščine v slovenskem prostoru.

Računalniški muzej edini sistematično hrani pomembne mejnike iz zgodovine naše digitalne družbe, ki je bila pogosto v špici svetovnega napredka. Drobec sicer obsežne zbirke več kot 350 eksponatov, ki bo letos dobila stalno postavitev v novih prostorih na Celovški cesti 111 (ob kinu Šiška), bo tako na ogled tudi v Zgodovinskem atriju ljubljanske Mestne hiše od 8.-26.2.2019. V pričujočo razstavo smo vložili več kot 260 prostovoljnih ur dela članov in prijateljev našega društva.

Program dogodkov:

  • 8. 2. ob 18h: otvoritev razstave Naši računalniki od Karavank do Kitajske
  • 12. 2. ob 18h: Spomini na kilobajte, odprto srečanje društva Računalniški muzej
  • 19. 2. ob 18h: RETRO okrogla miza – svetla in temna zgodovina računalništva (na okrogli mizi, bodo sodelovali Marjan Kodelja, Jonas Žnidaršič, Sergej Hvala, Artur Švarc in Mitja V. Iskrić)
  • 26. 2. ob 18h: Svilena dolina, ali kako so slovenski strokovnjaki prvi izvozili internet na Kitajsko in zaključek razstave

Prvi Minesweeper turnir na tej strani Alp

Kdo se še spomni Windows 95 in vanje vgrajene kratkočasovne igre Minesweeper! V časih pred Internetom je bila prav ta igrica eden glavnih razlogov za poslabšan izplen izpitnih obdobij in zmanjšano produktivnost v mnogih korporacijah. Mimogrede, tam kjer se je Windowsom reklo Okna, je Minesweeper postal Minolovec.

V spomin na zlate predinternetne čase smo 11. decembra v sklopu novoletne zabave zagonskih podjetij izvedli prvi tradicionalni turnir v igranju Minesweeperja, ki smo ga ob tej priložnosti zagnali v čisto pravih Windows 95 v PC simulatorju v brskalniku Chrome v sistemu macOS!

Odziv na turnir je bil odličen!

V dveh urah igranja smo našteli kakih 20 igralcev in nekajkrat toliko navijačev. V predtekmovanju so stopnjo Intermediate uspešno rešili štirje tekmovalci, ki so se uvrstili v finale, še šest jih je končalo igro z manj kot desetimi minami. Po premoru so se finalisti Gena, Žiga, Miha in Igor spopadli v izločilnih dvobojih na stopnji Beginner. Žiga je suvereno premagal Geno, Miha je z malo več truda premagal Igorja, v zadnjem izredno dramatičnem dvoboju pa je Žiga s 5 proti 4 v zmagah ugnal Miho in s tem postal zmagovalec prvega Minesweeper turnirja na tej strani Alp.

Čestitamo finalistom in se zahvaljujemo vsem tekovalcem in navijačem za vrhunsko vzdušje! Za pomoč pri organizacji se zahvaljujemo podjetjem Zemanta, Visionect, Dia-Vit, Mediately in Fastcast.

Igrice vaših staršev (danes!)

danes ponosno sodelujemo na otvoritvi tedna programiranja #codeweek

na fakulteti za elektrotehniko lahko  ponovno preizkusite igrice 80ih in ali jih pokazete svojim otrokom.

Pridite na EF danes od 10-13ih !

Igrice v katalogu:

  • dynablaster
  • lotus
  • prince of persia
  • pacman
  • Prehistoric
  • Pinball
  • Windows 95
  • paintbrush

Racunalniki na katerih tece zbirka iger imajo tudi zanimivo zgodbo. Pred petnajstimi leti jih je ekipa kiberpipe prvic sestavila za prvi no-lan party, in od takrat so bili veckrat nadgrajeni, nato pa vec let pozabljeni v skladiscu.

Stalna zbirka v Hekovniku

Racunalniski muzej spet odpira svoja vrata!

Ker se nimamo svojega prostora, so nam na pomoci prijazno priskocili v Hekovniku, najvecjem sodelovalnem centru v Ljubljani, na Tobacni.

Po celotnem osrednjem hodniku smo razstavili velik del zanimivejsih primerkov nase stalne zbirke, tako da se po desetletjih spet lahko z njimi igra zainteresirana javnost.

Kmalu bomo organizirali tudi vodene oglede. Ce vas zanima se oglasite na info@racunalniski-muzej.si

Celoten popis primerkov postavljenih na ogled je:

drugo
  • punchcard
  • razor
kubusi
  1. ta velik disk od ibma
  2. kopa
  3. triglav
  4. spectrum + commodore 64 + TV
  5. apple II + imac
  6. next + SGI
  7. gameboy + color + igre + ROB + nintendo
vitrina
  • revije
  • knjige
  • diskete
  • procesorji
  • gameboy
stene
  • powermac reklama
  • tisti paneli polni zic
gradiva
  • opisni listi za vsak kos
    • globalni kontekst
    • lokalni kontekst
  • banner muzeja
  • varnostni protokol
  • navodila za uporabo interaktivnih piecov
  • protokol za obvescanje o tezavah