Nedavno je v 98. letu preminul profesor, doktor Anton P. Železnikar, eden izmed najbolj cenjenih začetnikov slovenskega računalništva in informatike.
S svojo teoretično in praktično dejavnostjo je v odločilnem povojnem obdobju na Inštitutu Jožef Stefan pomagal vzpostaviti vrhunsko tehnično razvojno jedro pri nas. Vse življenje si je prizadeval za smiseln napredek domače računalniške znanosti. Pripomogel je k začetni uveljavitvi in razvoju domačega računalništva in vzpostavitvi domače računalniške proizvodnje. Na inštitutu je 25 let vodil številne napredne raziskave, tesno povezane z digitalno elektroniko, avtomatiko, računalništvom, mikroračunalništvom in programiranjem. V podjetju Iskra Delta je nato 10 let usmerjal tehnične in strateške vidike domače računalniške industrije, vodil najbolj napredne računalniške raziskave v državi in razvoj najbolj značilnih domačih mikroračunalnikov. Veliko pozornosti je posvetil širšemu področju informatike, problematiki elektronske obdelave podatkov in oblikovanju informacijskih sistemov. Poznane pa so tudi njegove raziskave paralelnega računalništva in umetne inteligence.
Rodil se je 8. junija 1928 v Slovenj Gradcu. Po vojni je študiral elektrotehniko na Tehniški fakulteti v Ljubljani. V zadnjem letniku (1955) se je zaposlil na oddelku za elektroniko Inštituta Jožef Stefan in se takoj znašel v središču začetnega razvoja analognega in digitalnega računalništva pri nas. Na oddelku, ki ga je vodil dr. France Bremšak, je sodeloval pri izdelavi in umestitvi različnih elektronskih in tranzistorskih merilnih, regulacijskih in računskih naprav, namenjenih študiju in upravljanju jedrskih reaktorjev. Kmalu za tem je diplomiral (1956) z delom »Magnetostrikcijska spominska zanka«, v katerem je obravnaval pomnilniški del ene izmed teh naprav. Med pomembnimi dosežki oddelka lahko izpostavimo prvi domači elektronski analogni računalnik M-1 in 120-kanalni impulzni analizator (1958-59), ki sta razstavljena v avli Fakultete za elektrotehniko. Takšne naprave pa niso bile primerne za vsestransko reševanje problemov in obdelavo podatkov.
Na začetku šestdesetih let so zato na inštitutu ravno pod njegovim vodstvom začeli bolj resno raziskovati značilnosti in možnosti računalniške in druge digitalne elektronske tehnike. S skupino raziskovalcev na odseku za digitalno tehniko (1961-1978) so se v tem času posvetili vsem vidikom načrtovanja, izdelave, preizkušanja in umeščanja strojne in programske opreme za digitalne avtomate in računalnike. Raziskovalci inštituta so za reaktorske preračune na začetku šestdesetih let najprej uporabljali edini digitalni elektronski računalnik v Jugoslaviji IBM 705 (1960-1962). Kmalu za tem je Inštitut Jožef Stefan skupaj z Inštitutom za matematiko, fiziko in mehaniko za raziskovalne namene že kupil prvi digitalni elektronski računalnik v Sloveniji Zuse Z-23 (1962-1967). Delo oddelka za elektroniko je bilo v šestdesetih letih v veliki meri usmerjeno v razvoj elektronskih naprav za inštitutov raziskovalni jedrski reaktor Triga v Podgorici (1964-1966, tretji reaktor v Jugoslaviji).
Anton Železnikar je medtem magistriral in doktoriral (1966-1967) na Fakulteti za elektrotehniko z delom »Splošna teorija substitucijskih algoritmov in njena povezava z digitalnimi avtomati« (LINK). Za svoje delo na področju teorije algoritmov je prejel tudi Kidričevo nagrado (1968). Na fakulteti se je najprej zaposlil kot asistent, nato pa je postopno prevzel vlogo profesorja (1968-1972). Pod njegovim mentorstvom so v naslednjih letih diplomirali, magistrirali in doktorirali številni računalniški strokovnjaki (Marjan Špegel, Janez Korenini, Franc Mandelc, Ivan Bratko, Jože Knez, Janez Škrubej, Vladislav Rajkovič, Rudi Murn, Peter Kolbezen, Borka Jerman-Blažič..). Na inštitutu je od prof.dr. Demetrija Urana prevzel vodenje celotnega oddelka za elektroniko (1968-1978). Z ekipo so se na oddelku ukvarjali z odkrivanjem napak v elektronskih vezjih. V tem času so izvedli tudi zelo pomemben projekt računalniškega upravljanja (1969-1970) raziskovalnega reaktorja Triga s tranzistorskim miniračunalnikom CDC 1700. Prek ustreznih vmesnikov je računalnik skrbel za avtomatsko izvajanje poskusov in tekoče beleženje podatkov. Na oddelku so sami razvili se potrebne vmesnike, upravljalne in merilne naprave za spremljanje delovanja reaktorja in vso potrebno programsko opremo za računalnik.
V šestdesetih letih je Anton Železnikar zasedel tudi pomembno mesto v jugoslovanskem Združenju za elektroniko, telekomunikacije, avtomatizacijo in nuklearno tehniko (ETAN). Kot predsednik strokovnega odbora za obdelavo podatkov je na Bledu organiziral vsakoletne mednarodne simpozije o elektronski obdelavi podatkov »Informatika« (1965-), na katerih je sodelovalo po dvesto in več jugoslovanskih in tujih strokovnjakov s tega področja. Simpozij je krepil usmerjena družbena prizadevanja za ureditev perečih problemov domačega računalništva. Strokovno so obravnavali stanje računalništva in obdelave podatkov pri nas, opozarjali na pomanjkljivosti in težave, predlagali ustrezne usmeritve in spodbujali nadaljne uvajanje in razvoj računalništva pri nas. Predstavljali so tudi novosti s tega področja. Kot predstavnik (1967-1975) mednarodne organizacije strokovnjakov za obdelavo podatkov (IFIP) je pomembno prispeval k organizaciji njihovega zelo pomembnega mednarodnega kongresa v Ljubljani (1971), največjega računalniškega dogodka v zgodovini Jugoslavije.
V prvi polovici sedemdesetih let so na oddelku za elektroniko pod njegovim vodstvom opravili pomembno delo na področju telekomunikacijskih miniračunalnikov za računalniško upravljane telefonske centrale Metaconta 10C (1971-1974). Iskrinim inženirjem, takrat še neveščim dela z računalniki, so pomagali osvojiti proizvodnjo in servisiranje, programiranje in upravljanje teh naprav. V elektronski delavnici oddelka so zanje sestavili prva prototipa telekomunikacijskih miniračunalnikov ITT 1600 in ITT 3200, pomagali pa so jim tudi pri njihovem programiranju. Po meri so izdelali tudi vso strojno in programsko opremo za celovito preizkušanje uporabljenih elektronskih sklopov z miniračunalnikom CDC 1700. Na podlagi pridobljenega znanja in izkušenj so Iskrini inženirji lahko organizirali proizvodnjo miniračunalnikov.v kranjski tovarni in oblikovali računalniški center za njihovo programiranje in preizkušanje. S tem so ustvarili pogoje za razvoj domače računalniške industrije. Iskri so izdatno pomagali pri oblikovanju njihovega koncepta domače proizvodnje s širitvijo na poslovne miniračunalnike, mikroračunalnike in terminale (1974).
Na Inštitutu Jožef Stefan so v tem času orali ledino na področju uporabe in razvoja procesnih mikroračunalnikov pri nas. Izvedli so številne uspešne projekte za domače ustanove in industrijo. En izmed prvih odmevnih mikroračunalniških projektov oddelka za elektroniko je bila izdelava upravljalnega mikroračunalnika za avtomatske meteorološke postaje (1974-1976). Podoben mikroračunalnik so uporabili pri upravljanju betonarne podjetja Gradis, proizvodnega obrata podjetja Krka in upravljanju odbelovalnih strojev v lesni industriji (1976-1977). To so eni izmed prvih tovrstnih projektov v Jugoslaviji. Na podlagi teh rešitev so oblikovali prvi slovenski 8-bitni procesni mikroračunalnik Mikro M (1977). V tem času so izdelali tudi velik del strojne in programske opreme za Iskrin prvi slovenski 8-bitni procesni in poslovni mikroračunalnik Iskradata 1680 (1977-1980). Za ta dosežek so Anton Železnikar in razvojna ekipa prejeli Kidričevo nagrado (1980). Obe napravi sta tipična mikroračunalnika prve generacije, utemeljeni na mikroprocesorskih družinah Intel 8080 in Motorola 6800.
Anton Železnikar je drugo polovico sedemdesetih let zaznamoval tudi kot predsednik društva Informatika (1976-1981), en izmed 25 soustanoviteljev in dolgoletni glavni urednik najbolj pomembne slovenske računalniške revije Informatica (1977-). Njegov vpliv na razvoj računalništva v Sloveniji je tudi iz tega vidika neprecenljiv. Objavil je več kot 100 znanstvenih člankov in raziskovalnih poročil, ki so v naš prostor prinašala najnovejša znanja iz področja informatike in računalništva. Društvo je pomagalo tudi pri izvedbi republiških tekmovanj v računalništvu za dijake (1977-). Na Fakulteti za elektrotehniko je Anton Železnikar v tem času začel bolj redno predavati (1975-1982) in je napisal učbenik za predmet Prevajalniki (1977). Svoje teoretično in praktično znanje je kot avtor in profesor računalništva prenesel na številne mlajše inženirje in raziskovalce, z vzponom hišnih in osebnih mikroračunalnikov pa vedno bolj tudi na širše ljubiteljsko občinstvo, ki ga dobro pozna še kot radioamaterja.
V osemdesetih letih je zapustil Inštitut Jožef Stefan in se zaposlil v domačem računalniškem podjetju Delta, kjer je najprej vodil mikroračunalniški laboratorij (1980-1982). Njegovo najbolj pomembno delo iz tega obdobja je razvoj 8-bitnih poslovnih mikroračunalnikov Delta 323/M (1981) in Partner (1982-1983), namenjenih avtomatizaciji pisarniških opravil in preprosti obdelavi podatkov v manjših podjetjih in izobraževalnih ustanovah. Obe napravi sta tipična mikroračunalnika druge generacije z operacijskim sistemom CP/M, utemeljeni na mikroprocesorski družini Zilog Z80. Partner je bil najbolj množičen domači mikroračunalnik in je pred pojavom pecejev sredi osemdesetih let prispeval k osnovni računalniški vzgoji številnih slovenskih dijakov in študentov (1983-1985). Kot načrtovalec je Anton Železnikar veliko pozornosti posvetil uporabni plati računalnikov, vključno z dobro izdelano dokumentacijo. Kot vodilni strokovnjak za tehnične raziskave in razvoj in svetovalec generalnega direktorja Janeza Škrubeja je poskušal podjetje preoblikovati iz tipičnega proizvajalca iz druge roke v proizvajalca z večjim deležem vgrajenih domačih delov in znanja (1982-1989).
Veliko je potoval po svetu, gostoval na tujih inštitutih in univerzah vzdrževal stike z vrhunskimi strokovnjaki in spremljal najsodobnejše trende v računalništvu po svetu. Kot dober poznavalec stanja v tujini in možnosti same mikroelektronike je v naš prostor prinašal redek stvaren vploged v sedanjost in prihodnost. Gojil je odprt pristop in je poskušal oblikovati smiselno usmeritev domače računalniške proizvodnje s širšim soglasjem tudi v obliki okrogih miz, kot je Forum informationis (1987-). V drugi polovici osemdesetih je raziskovalne napore usmeril v novo generacijo paralelnih računalnikov in mikroračunalnikov, utemeljenih na zelo obsežnih integriranih vezjih (ULSI), in njihovo uporabo na področju velikih podatkovnih zbirk in umetne intelligence (1985-1989). Z razvojno ekipo Iskra Delta so oblikovali načrt za domači paralelni računalnik Parsys (1987-1989), vendar je uresničitev prehitel razpad domače računalniške industrije. V devetdesetih letih se je posvetil bolj abstraktnim temam informacijske znanosti in še naprej objavljal vrhunske prispevke v strokovnih občilih. Za svoje številne izvirne in kakovostne prispevke je bil večkrat nagrajen in bo vedno užival velik ugled doma in v svetu.