Zgodovinsko je bil računalnik sprva zaključen in razmeroma zaprt izdelek posameznih proizvajalcev, ki so sami zasnovali in izdelali vse njegove ključne dele, obenem pa skrbeli za vse vidike njegovega vzdrževanja in uporabe. Prvi pomembnejši odmik od takšnega načina proizvodnje so predstavljali miniračunalniki. Proizvajalci niso več potrebovali povsem izvirne strojne ali programske zasnove, temveč so lahko različne prosto dostopne miniračunalniške sestavne dele povezali v delujočo celoto, ji dodali lastne prilagoditve in jo ponudili pod novo blagovno znamko. Elektronski sestavni deli, programska oprema in drugi deli, kot je ohišje, so lahko izvirali iz povsem tujih industrijskih in oblikovalskih okolij. Dober primer so miniračunalniki DEC PDP-11, ki so se konec sedemdesetih let z domačimi različicami podjetja Delta uveljavili tudi pri nas.
Z mikroračunalniki so takšen nov način proizvodnje do začetka osemdesetih let še dovršili. Razvoj prosto dostopnih procesnih, pomnilniških in krmilnih mikrovezij, diskovnih in disketnih pogonov ter drugih združljivih sestavnih delov je omogočil, da so tudi manjša podjetja brez predhodnih izkušenj lahko začela izdelovati lastne mikroračunalnike. Vstop v panogo je bil precej bolj preprost, vendar so proizvajalci izgubili velik del svoje neodvisnosti. Za uspeh naprav je bil potreben tudi učinkovit nastop na vedno bolj zasičenem trgu. Poleg sposobnosti povezovanja sestavnih delov v zaključen izdelek sta pomembnejša postala prilagajanje naprav krajevnim potrebam in zagotavljanje kakovostne tehnične podpore. Ta način proizvodnje je dokončno utrdila predstavitev mikroračunalnika IBM PC, ki je bil v nasprotju s tradicijo podjetja zasnovan kot bolj odprt izdelek iz sestavnih delov različnih proizvajalcev.
Mikroračunalnik Partner
Partner podjetja Iskra Delta velja za najuspešnejši slovenski mikroračunalnik ter za enega izmed prvih in najpomembnejših domačih poskusov lastnega razvoja in množične proizvodnje. Šlo je sicer za domačo različico širše uveljavljene vrste mikroračunalnika z mikrovezji družine Zilog Z80 in operacijskim sistemom CP/M, vendar Partner ni bil zgolj posnetek tuje rešitve. Bil je rezultat povezovanja mednarodno dostopnih tehnoloških rešitev in pristopov z domačim razvojem in prilagoditvami. Danes je lahko dober primer za osvetlitev omenjenih sprememb v računalniški proizvodnji. V zbirki Računalniškega muzeja hranimo pet primerkov Partnerja iz različnih obdobij. Pri njihovem pregledu in obnovitvenih posegih smo naleteli na zanimivo raziskovalno vprašanje: od kod je prišlo njihovo prepoznavno ohišje in kaj nam lahko pove o računalniški industriji osemdesetih let? Medtem ko je pozornost običajno namenjena osrednjim enotam, pa tudi sama zunanja podoba naprave lahko razkriva marsikaj o tem, kako mednarodna mreža proizvajalcev in oblikovalcev v sodobnem proizvodnem modelu prispeva k nastanku izdelkov, ki jih prepoznavamo kot značilno domače.
V združenem podjetju Iskra Delta so si leta 1983 prizadevali takoj resno nastopiti na trgu s konkurenčno in množično domačo napravo. Mikroračunalnik Partner so zasnovali za širok krog uporabnikov, od podjetij in ustanov do šol. Ker so imeli še razmeroma malo lastnih proizvodnih zmogljivosti, so si morali pomagati s tujimi dobavitelji in sestavnimi deli. Tiskana vezja so po naročilu izdelovali v Italiji, značilna ohišja pa v Angliji. V Ljubljani so tiskana vezja opremili z elektronskimi deli, jih preizkusili ter jih skupaj z zasloni namestili v ohišja. Za računalnik so morali razviti ustrezen zagonski operacijski sistem (BIOS), ki je omogočil uporabo takrat razširjenega operacijskega sistema CP/M 2.2 in dobro uveljavljene poslovne programske opreme (več o tej različici Partnerja v članku Prvi mikroračunalniki: Poslovni mikroračunalniki).
Poleg prve poslovne različice poznamo še dve. Druga grafična različica iz leta 1985 je nadgradnja prve s preprostim grafičnim krmilnikom in krmilnikom za krajevna omrežja (LAN). Pripada družini Triglav z zelo značilno, ergonomsko zunanjo podobo, ki so jo pod vodstvom Vida Bradaševca izdelali v koprskem oblikovalskem studiu Mak. Zanjo so prejeli tudi nagrado za industrijsko oblikovanje. Tretja s peceji združljiva različica iz leta 1987 je povsem drugačna vrsta mikroračunalnika z mikrovezji družine Intel 80286 in operacijskim sistemom MS-DOS. Včasih so jo tržili kot delovno postajo. Nameščena je v ležečem namiznem ohišju z ločenim zaslonom, ki pa se oblikovno sklada z ostalimi računalniki in terminali družine Triglav.
Proizvodni vidik
V laboratoriju Računalniškega muzeja smo se posebej posvetili prvi različici Partnerja. O njegovem ohišju na spletu sprva nismo našli podatkov. Pri običajnem iskanju so se pojavljale predvsem znane fotografije računalnikov, ne pa tudi podatki o oblikovalcu, proizvajalcu ali imenu samega izdelka. Zato smo se raziskave lotili drugače. Prvi pomemben namig smo našli pri obnovi muzejskih primerkov. Ko smo odprli ohišja naših Partnerjev, smo na njihovi notranji strani odkrili oznako proizvajalca. Ta nas je pripeljala do angleškega podjetja Peerless Foam Moulding, ki je izdelovalo plastične izdelke. Njegov naslednik se je pozneje imenoval Tamworth Mouldings Limited. S tem se je raziskava prvič premaknila od ugibanj o izvoru ohišja k konkretnemu podjetju in proizvodnemu okolju.
Oznaka sama po sebi pa še ni razkrila celotne zgodbe. V angleškem registru dizajnov sicer najdemo nekaj zgodovinskih vnosov, povezanih s podjetjem Peerles Foam Moulding [povezava], vendar vnosa, ki bi ustrezal Partnerjevemu ohišju, nismo našli. To je pomenilo, da smo ponovno morali poiskati druge sledi. Pri tovrstnih raziskavah je včasih lahko odločilna že najmanjša podrobnost, zato smo se bolj natančno lotili pregledovanja fotografij. Posebej zanimiv zadetek je bil računalnik Logitech LG-10, ki je ohranjen v švicarskem muzeju Bolo [povezava]. Njegovo ohišje je oblikovno enako kot ohišje Partnerja, vendar izdelano v drugi barvi. Gre za zelo redek računalnik in lepo najdbo, saj je pokazala, da ohišje ni bilo povezano samo z enim proizvajalcem ali enim trgom. Nekdo je v isto ohišje vgradil celo računalnik Apple II [povezava]. Najverjetneje gre za napravo Linotype-Paul APL 100/200 [povezava], ki jo je en izmed zbirateljev predstavil na YouTube [povezava], s pripombo, da gre za križanec med računalnikoma Apple II in Partner. Edina povezava med njima je seveda ohišje! To lepo ponazarja naravo takšnih sestavnih delov za proizvajalce iz druge roke. Ponujala so zunanjo obliko, v katero je bilo mogoče vgraditi različne računalniške rešitve. Odkrili smo tudi pripadajoči ohišji monitorja [povezava] in tipkovnice [povezava] v enakem oblikovalskem slogu. Oblika je bila torej del širše proizvodne linije in ni bila nujno razvita za podjetje Iskra Delta, temveč je bila del vnaprej oblikovanega sistema izdelkov, ki so bili na voljo različnim naročnikom.
Pomembna je tudi uporabljena tehnologija izdelave. Ohišja podjetja so nastajala po postopku, ki je bil takrat razmeroma nov in se je imenoval Cinpres (angl. Controlled Internal Pressure) [povezava]. Pred tem so uporabljali različne strukturne pene, kot je udarno odporni polistirena (HIPS), pomešan s kemičnim polnilnim sredstvom, vendar je bila površina takšnih izdelkov pogosto precej groba, zato jo je bilo potrebno po izdelavi obrusiti in naknadno prebarvati. Razvoj postopka Cinpres je skušal odpraviti prav te težave. V tekočo polimerno talino so vbrizgali dušik in s tem v notranjosti izdelka ustvaril votle predele. Na tak način so lahko izdelali lahek in prostorsko učinkovit kos, hkrati pa dosegli kakovostnejšo brizgano površino, ki ni več zahtevala dodatnega barvanja. Postopek so patentirali in tržili v podjetju Cinpres Limited, s patenti pa danes upravlja podjetje Cinpres UK. Tehnologija se je medtem seveda razvijala naprej in se danes uporablja v avtomobilski industriji, v industriji bele tehnike, potrošniške elektronike in plastičnega pohištva. Za raziskavo Partnerja je ta podatek zanimiv predvsem zato, ker potrjuje, da je bilo njegovo ohišje rezultat konkretne in takrat napredne proizvodne tehnologije, ne pa zgolj generičen plastični izdelek brez širše zgodovine.
Oblikovni vidik
Iskanje dokumentov o podjetju, ki je oblikovalo ohišje, sprva ni bilo uspešno. Tudi poizvedbe pri nekdanjih zaposlenih v podjetju Peerless Foam Moulding niso prinesle uporabnih podatkov. Preobrat se je zgodil, ko smo naleteli na podjetje Summit Systems [povezava]. Njegov direktor je v preteklosti delal pri podjetju in je poznal oblikovalski studio, odgovoren za industrijsko oblikovanje tega ohišja. Tako smo prišli do Satherley Design Associates, ki ga je do konca vodil Richard Satherley. Satherley je imel dolgo zgodovino oblikovanja tehnoloških izdelkov, nekateri njegovi izdelki pa so danes evidentirani in ohranjeni tudi v muzejskih zbirkah [povezava]. Najpomembnejši korak je sledil, ko smo prek omrežja LinkedIn naleteli na nekdanjega sodelavca podjetja Satherley Design Associates, gospoda Petra Besseyja. V podjetju je delal v njegovih prvih letih in je pojasnil, da so se ohišja tržila prek katalogov podjetja BICC-Vero Electronics. Gospod je celo ohranil primerek kataloga, v katerem so bile risbe in fotografije ohišij.
Ko smo prejeli posnetke kataloga, smo lahko prvič neposredno primerjali dokumentirano kataloško ohišje z ohišjem računalnika Partner. V katalogu je izdelek označen kot Gemini II. Po obliki, razporeditvi in značilnih odprtinah se ohišji popolnoma ujemata. Ime Gemini naj bi se nanašalo na dve odprtini na desni strani zaslona, namenjeni namestitvi disketnih ali diskovnih pogonov. V primeru Partnerja sta bili na voljo različici z enim ali z dvema disketnima pogonoma in različica s trdim diskom. Ni povsem jasno, ali je bilo ohišje Partnerja trženo kot Gemini II ali pa je šlo za različico oziroma drugo generacijo izdelka. Možno je, da Gemini I ni bil uporabljen za Partnerja, medtem ko druga različica po videzu natanko ustreza ohišju, ki ga poznamo iz slovenskega računalništva. Za dokončen odgovor bi potrebovali še dodatno dokumentacijo, vendar imamo zdaj prvič trdno osnovo za povezavo med Partnerjem, ohišjem Gemini II, podjetjem BICC-Vero Electronics ter oblikovalskim studiem Satherley Design Associates. Za dodatne informacije in dokumentacijo smo se obrnili še na podjetje Verotec, naslednika podjetja BICC-Vero Electronics, vendar novih podatkov žal nismo uspeli pridobiti.
Ohranjanje dediščine
Odkritja te raziskave niso pomembna le za zgodovino računalnika Partner. Kažejo kako so v osemdesetih letih razvijali računalniške izdelke. Hkrati nas opominjajo, da je mogoče tudi pri na videz dobro poznanem in množičnem računalniku odkriti še popolnoma novo poglavje. Partnerjev v slovenskih zbirkah ni malo, vendar njihovi posamezni sestavni deli še vedno nosijo neodkrite skrivnosti, ki niso ohranjene v arhivih, temveč čakajo na notranji strani ohišja, v pozabljenem katalogu ali v spominu nekoga, ki je pred desetletji sodeloval pri projektu. Za nas računalniške navdušence je prav to najboljši del raziskav, ko se drobtinice končno povežejo v smiselno zgodbo. Ohišje, ki smo ga doslej poznali predvsem po njegovem videzu, ima zdaj tudi ime, proizvodni okvir in ljudi, ki so stali za njegovim oblikovanjem. Glede na starost računalnika, podjetij in vpletenih je bil skrajni čas, da smo prišli do teh izsledkov.
Računalnik Partner danes živi naprej tudi v drugačnih oblikah. Zanj obstajajo že trije emulatorji, s katerimi lahko poustvarimo del izvirne uporabniške izkušnje: emulator Mateja Horvata [povezava], različica, vključena v projekt MAME, ki jo je pripravil Miodrag Milanović [povezava] in emulator Tomaža Štiha [povezava, povezava]. Matejev emulator lahko skupaj z izborom starih in novih iger preizkusite kar v spletnem brskalniku [povezava], vendar na mobilnih napravah tipkovnica trenutno ne deluje, zato je za najboljšo izkušnjo primernejši računalnik. V muzeju smo arhivirali tudi vsebino bralnih pomnilnikov (ROM) naših muzejskih primerkov Partnerja, s čimer smo ohranili še en pomemben del njegove programske opreme [povezava]. Miha Grčar iz skupnosti Oddbit Retro [povezava] pa je na podlagi izvornih tiskanih vezij izdelal povsem nove matične plošče in grafične kartice za Partnerja [povezava, povezava]. To je edini način, da računalnike ohranimo tudi v primeru, da so izvorni sestavni deli nepopravljivi. Partner se kot del domače računalniške kulture pojavlja tudi zunaj muzejev in računalniških delavnic, ni le muzejski predmet preteklosti, ampak ostaja izhodišče za nove načine raziskovanja, poustvarjanja in spominjanja kot v primeru majic z motivom Partnerja, ki so jih pripravili pri BREG Design [povezava].
Članek posvečam gospodu Richardu Satherleyu, ki je nedavno preminil in ga žal nisem uspel spoznati.